Junij 2008

Vabilo na javno razpravo: 

PUSH BUSH(ISMS) OUT

Pridruži se javni razpravi Push Bush(isms) Out, ki bo v petek 6. junija na Kongresnem trgu ob 17h !

V okviru festivala Push Bush(isms) Out organiziramo javno tribuno na prostem. Na javni razpravi želimo artikulirati kritiko vrha EU-ZDA, katerega se bo udeležil tudi predsednik ZDA G. W. Bush.

Pri snovanju javne razprave izhajamo najprej iz potrebe po vzpostavitvi alternativnega javnega prostora v času vrha EU-ZDA, v katerem se lahko izrazi mnogotera kritika glokalnih oblik gospostva. Vrh poteka v času, ko Bush zapušča prestol, s čimer se tudi obeta sprememba globalne oblike vladanja, ki jo  po Bushevem prihodu na oblast v ZDA označujemo kot permanentno globalno vojno. Žal nas odhajanje Busha ne more navdajati z optimizmom, saj smo istočasno priča vzponu  neokonzervativnih in neofašističnih politik v Evropi. Bushev zaton spremlja vzpon evropskih bušizmov v obliki kriminalizacije različnih družbenih skupin, prohibicionizma, raznih fobij in sekuritarianizma, kulturnega konzervativizma, neoliberalnih ekonomskih in socialnih reform, napada na priborjene civilne in socialne pravice... Na to nas zadnje čase opozarjajo predvsem dogajanja v Franciji pod Sarkozyem in Italiji po Berlusconijem. Seveda ta nastajajoča sveta aliansa krepi bušizme tudi v manjših evropskih provincah, kot je Slovenija.

Naša izhodišča za javno razpravo lahko strnemo v dve točki:

1.      Kriza Bushevega modela globalne vladavine nima nujno srečnega konca. Reakcija, ki smo ji priča v Evropi zahteva odgovor. Zato je treba analizirati prisotnost in širjenje neokonzervativnih in neofašističnih politik v provincah Evrope. Sekuritarianizem, kriminalizacija migracij, doktrina šoka, ki spremlja izvajanje neoliberalnih eknomskih in socialnih reform in vpreganje družbe v ogromno podjetje, degeneracija javnih oblasti, ki delajo le  še v interesu kapitala, prohibicionizem, rasistična identitetna politika, povezava diskriminatornih institucij in fašističnih tolp – to so manifestacij bušizma v Evropi, ki se krepijo.

2.      Kriza Bushevega modela globalne vladavine je lahko priložnost, da naredimo iz Evrope šibek člen v imperialni verigi. To bo mogoče, če bomo našli učinkovite odgovore na vzpon bušizmov in neofašizmov v Evropi in če bomo preprečili tisto lažno alternativo Bushevi globalni oblasti, ki sloni na pomirjanju socialnih konfliktov, njihovi depolitizaciji in instrumentalizaciji za reprodukcijo globalne kapitalistične komande. Brez pravičnosti ne bo miru. Brez radikalnih rešitev problemov globalne neenakosti prav tako ne. Zato je treba teoretsko in praktično na novo artikulirati razmerje med socialnim in političnim bojem. Koščke celote, ki je bila razbita v reprezentativni mašineriji političnega in interesnega predstavništva, je treba zlepiti v novo celoto. Na novo je treba artikulirati razmerje med mikropolitiko in makropolitiko, med manjšinskostnimi boji in globalnim bojem. Medtem ko se bodo na brdu akumulirale različne oblike dominacije (razredne, spolne, rasne), moramo v mestu prehoditi transverzalo med različnimi oblikami bojev proti dominaciji in praksami osvoboditve.



Junij 2008

Odgovor na zapis Alija Žerdina


Uredništvo Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) želi podati nekaj pojasnil v zvezi z zapisom z naslovom  Samokritika Alija Žerdina (Objektiv, 31. maj 2008). Ta je njegov odgovor na naš odziv na članek o Igorju Bavčarju (Utelešenje duha tranzicije), v katerem smo ga spomnili, da je spregledal Bavčarjevo odgovornost pri izbrisu. Žerdin nas sprašuje, kako to, da smo se resne analize tega problema lotili šele 16 let po izbrisu in 6 let zatem, ko je izbris postal pomembna politična tema. Odgovarjamo le na ta del, preostanek »samokritike« puščamo ob strani.

To vprašanje razkriva njegovo ignoranco do aktivnosti in ljudi, ki smo si prizadevali, da je izbris sploh postal pomembna politična tema, kajti to ni postal sam od sebe. Ena takih aktivnosti je bila gotovo študija Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja, avtoric Jasminke Dedić, Vlaste Jalušič in Jelke Zorn, ki je izšla leta 2003 pri Mirovnem inštitutu. Pod knjigo sicer ni podpisan uredniški odbor ČKZ, temveč je ena od soavtoric knjige članica uredniškega odbora. ČKZ pa se je, na primer, podpisal pod nekatere aktivistične akcije, ki smo jih izvedli skupaj z izbrisanimi, kot denimo »zloglasna« (javnosti nevšečna) plakatna akcija Odgovorni za izbris (glej Delo, 4.12.2003). Ob 15-letnici izbrisa (28.2.2007) je ČKZ, denimo, pripravili javno tribuno »Izbrisani gredo v nebesa« na Fakulteti za družbene vede. Ob tem naj spomnimo, da med številnim občinstvom ni bilo novinarjev oziroma o dogodku niso poročali.

Še več je bilo akcij in dejavnosti, pri katerih so sodelovali posamezni uredniki in urednice ČKZ-ja (najpogosteje Barbara Beznec, pokojni Borut Brumen, Marta Gregorčič, Nikolai Jeffs, Andrej Kurnik, Darij Zadnikar in Jelka Zorn) in to že od samega začetka (v zadnjih letih, odkar je urednik, pa tudi Boris Vezjak). Tako smo bili prisotni na prvi tiskovni konferenci ob ustanovitvi Društva izbrisanih prebivalcev leta 2002 na Ptuju, kasneje  pa smo skupaj z izbrisanimi organizirali več okroglih miz (denimo 23.12.2002 okrogla miza »Kdo so izbrisani iz RSP RS?«, podobna okrogla miza 11.12.2003, glej spletni arhiv gibanja Dostje!). V prvem tednu izbrisanih, februarja leta 2003, smo sodelovali pri pripravi več okroglih miz in dogodkov ter odprli prostor za predstavitev in diskusijo o tem problemu na različnih lokacijah, denimo na Fakulteti za družbene vede, Fakulteti za socialno delo itd. Udeleženi smo bili tudi pri akciji Združeno listje (7.10.2003), ki je takratno Združeno listo opozorila na njeno vlogo pri nereševanju tega problema. Naslednji dan (8.10.2003) smo sodelovali v akciji pred parlamentom, ko smo s svojimi telesi na cesti izpisali napis »izbris« (glej Delo, 9.10.2003, in notranjo stran naslovnice zgoraj omenjene knjige). Sodelovali smo pri pripravi razstave »Danes so dovoljene sanje…« o dokumentih, ki so nastali v povezavi z izbrisom, vključili smo tudi zgodbe izbrisanih in nekaj originalnih, preluknjanih potnih listov (Galerija Alkatraz, Metelkova mesto, 6.11.2003). Dober teden zatem, 15.11.2003, smo v okviru drugega Evropskega socialnega foruma v Parizu sodelovali pri simbolnem »izbrisu« slovenske ambasade – pred ambasado smo v slovenščini in francoščini napisali izbris, tablo ambasade pa pobelili (glej spletni arhiv gibanja Dostje!). To je samo nekaj dejavnosti iz leta 2003 pri katerih smo sodelovali člani in članice uredniškega odbora ČKZ. V letih, ki so sledila, so se naše aktivnosti nadaljevale in pomnožile. Ker na tem mestu ni dovolj prostora, predlagamo, da si bralci ogledajo Kronologijo, ki jo je pripravila Sara Pistotnik (ČKZ, 2007, letnik XXXV, št. 228, strani: 204-236). Zadnjo posebno izdajo številke o izbrisanih smo omenili že prejšnjič, pripravlja se tudi angleški prevod. Pri vseh akcijah, ko so problem izbrisa kakorkoli izpostavljale v javnosti, naj si je šlo za vprašanje odgovornosti ali povrnitve pravic, je sodelovala najmanj ena članica ali en član uredniškega odbora ČKZ, običajno pa vsaj polovica uredniškega odbora. Res pa je, da so novinarji zelo slabo spremljali tovrstne aktivnosti in reakcija g. Žerdina je simptom tega.

Radi bi opozorili na še eno dejstvo: novinarjeva cenena provokacija tipa »Ja kje pa ste bili doslej?« ne le, da je zgrešena in prezirljiva, temveč ni relevantna za razpravo. Tudi če ČKZ ali katerikoli drugi del civilne družbe ne bi ničesar ukrenil glede izbrisanih, bi dejstvo, da je novinar v Bavčarjevem portretu to spregledal, ostalo nespremenjeno. In zaradi tega je naš očitek zapisu upravičen.

Uredniški odbor ČKZ




Maj 2008

ČKZ-Izjava za javnost
19. 5. 2008

Slovenski Napoleon in njegova vloga pri izbrisu
(odgovor na zapis o Igorju Bavčarju)

Ali Žerdin v članku, objavljenem v Dnevnikovem Objektivu 17. maja 2008, poskuša prikazati Igorja Bavčara kot utelešenje duha tranzicije, polnega nasprotij in kontradiktornih vlog, a vseeno kot izredno pozitiven lik, osebo z neprecenljivim simbolnim in ekonomskim kapitalom, nič manj kot, izrecno pravi v analogiji, Napoleona slovenske tranzicije. Predstavi ga kot osebnost z »veliko mero državljanskega poguma«, saj je denimo leta 1988 uspel fotokopirati stenogram o načrtih JLA o zadušitvi slovenske civilne scene. Tega dokumenta se je kasneje oprijelo ime »noč dolgih nožev«, piše Žerdin. Heglovsko branje je avtorja zaneslo dvakrat. Najprej v tem, da Bavčar mogoče zares uteleša duha tranzicije, v zadnji fazi kot »tajkun« - ta duh pa je konformizem. Kar je v nasprotju s heglovsko temo Napoleona, je nekakšen slavospev konformizmu - brez herojskih in emancipatornih razsežnosti, kar ustreza  postmoderni restavraciji po meščanskih in socialističnih revolucijah 19. in 20. stoletja. Drugič in za nas pomembneje pa v tem, da je pozabil na nekatere protislovne vloge Igorja Bavčarja, ko je le nekaj let po izkazovanju državljanskega poguma postal glavni protagonist v »noči dolgih radirk« - tokrat ni več ničesar fotokopiral, ampak se je kot minister on sam podpisal pod dokument, ki je zahteval, da je v »nadaljnjih postopkih [obravnave prebivalcev Slovenije, ki niso pridobili slovenskega državljanstva] potrebno odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno […]« (Odprta vprašanja izvajanja zakona o tujcih, 4. junij 1992).
Govorimo torej o Bavčarjevi odgovornosti za izbris. Ta odvzem že pridobljenih pravic, ki je mnogim onemogočil (dostojno) preživetje v Sloveniji,  je kasneje, leta 1999 in 2003, Ustavno sodišče spoznalo za kršenje ustavnih načel. V javnosti se je veliko razpravljalo o tem, ali so izbrisani sami krivi za svoj izbris, kakšne posledice so ljudje doživeli zaradi odvzema že pridobljenih pravic in kako bi se lahko to stanje pravne anomalije in človeških stisk popravilo. Zelo malo ali nič pa ni bilo rečeno o osebni odgovornosti »brisalcev«, kot so denimo Igor Bavčar, Slavko Debelak in takratna predsednika vlade, najprej Lojze Peterle in kasneje Janez Drnovšek. Problem izbrisa ne bo rešen, ko bodo vsi izbrisani prebivalci pridobili nazaj svoj status in odvzete pravice od leta 1992 dalje, to je le prvi predpogoj, ampak ko se bo oblast javno opravičila za to nezakonito dejanje in ko bo ugotovljena/sankcionirana osebna odgovornost za to dejanje in njegovo večletno izvajanje. Zato pozivamo javno tožilstvo, da sproži kazenski postopek proti odgovornim za izbris.
V uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) se oglašamo tudi zato, ker novinar med Bavčarjevimi biografskimi dosežki omenja njegovo urednikovanje pri naši reviji. Ob nedavni 20. obletnici ustanovitve Odbora za človekove pravice smo Bavčarju pred pričetkom razprave javno vročili 228. tematsko številko ČKZ-ja z naslovom »Zgodba nekega izbrisa«. Izšla je pred nekaj meseci, da ne bi naša in njegova amnezija postali popolni.
Podpisani urednice in uredniki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo:
 
Barbara Beznec
dr. Tatjana Greif
dr. Marta Gregorčič
dr. Nikolai Jeffs
dr. Mitja Velikonja
Mirt Komel
dr. Andrej Kurnik
dr. Boris Vezjak
mag. Katarina Majerhold
dr. Jelka Zorn
Uršula Lipovec Čebron


Marec 2008

Izjava v podporo Igorju Mekini

Urednice in uredniki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo ugotavljamo, da smo že drugi mesec priča popolnemu molku znanstvene, strokovne in novinarske javnosti glede poskusov ter kasneje tudi izobčenja dolgoletnega, uglednega in inovativnega novinarja Igorja Mekine, katerega prispevke smo imeli priložnost brati vsak teden pri Dnevniku. Pred tem smo ga poznali kot dolgoletnega novinarja tednika Mladina, ter kot občasnega sodelavca številnih domačih in tujih uglednih časopisnih hiš. V Sloveniji velja za izjemnega in najbrž najbolj vztrajnega pisca proti kršitvam človekovih pravic in dostojanstva, po razkrivanju izbrisa 18.305 prebivalcev iz stalnega registra Republike Slovenije ter tudi po zavzemanju za pravice novinarjev pri zaščiti njihovih virov. Zaradi svojega izjemnega novinarskega dela je bil do danes že velikokrat napadan, šikaniran in ustrahovan.

Čeprav je bilo prav zadnje leto v Sloveniji najbolj odmevno po širokih in vzajemnih zahtevah za avtonomno in kritično novinarstvo, proti političnim idr. pritiskom številnih delavk in delavcev v novinarstvu iz različnih medijskih hiš, pa se je prav v obdobju zadnjih dveh let dogodilo največ političnih rešetanj znotraj medijskih hiš. Proti internim politikam medijskih hiš se posameznik težko bori, še zlasti če ni politično korekten ter če med sodelavci umanjka vsakršna strokovna in/ali politična solidarnost. To se je, na edinstven način, dogodilo tudi Igorju Mekini. Da bi odgovorni urednik Dnevnika, Miran Lesjak, zavaroval lastne interese in/ali interese podjetja in našel žrtveno jagnje, je javno šikaniral družino Mekina ter odpustil Igorja Mekino kljub pogodbi o delu za nedoločen čas – z javno obrazložitvijo, da je »neskrbno ravnal z zaupnimi mu podatki in zavajal javnost«. 

Spodaj podpisani urednice in uredniki ČKZ se odzivamo na molk, s katerim je bila med slovenskimi novinarji sprejeta ter po izredno kratkem postopku izvedena odpustitev urednika mednarodnopolitične redakcije Igorja Mekine pri časopisu Dnevnik. 24. marca 2008 je namreč minil komaj mesec dni, od kar je Igor Mekina prejel odpoved in komaj dva meseca od trenutka, ko je bil v Dnevniku objavljen članek »Fried: Slovenija naj prva prizna Kosovo!«, ki je sprožil »diplomatsko afero«. Naj spomnimo, da gre za razkritje ne-zaupnih dokumentov, iz katerih se je ponovno potrdila nazadnjaška vloge slovenske zunanje politike in diplomacije, ki prostovoljno sodeluje v globalnih igrah morilcev proti človeštvu.

Nesprejemljivo je, da je bil ob koncu afere – v kateri celo Ministrstvo za zunanje zadeve kljub trudu ni našlo krivca za »odtekanje« dokumenta novinarjem in da ni našlo krivca za medijsko proizvedeno afero – kaznovan novinar, avtor članka o razkritjih nesprejemljive servilnosti slovenske zunanje politike do zgrešene politike velikih sil, predvsem do ZDA. Kljub pogodbi o delu za nedoločen čas, je bil novinar Igor Mekina zaradi objave ključnega prispevka, ki dokazuje vlogo domače uslužnosti v igri mednarodnih politik, hitro in razmeroma potihem odpuščen iz časopisne hiše Dnevnik. Prav ta hiša se v zadnjem letu oglašuje s sloganom, da »pokriva margino«, medtem ko v svojih prispevkih vse bolj pokriva neoliberalno ideologijo ter za prečiščevanje delavskih vrst uporablja neoliberalne mehanizme – torej arbitrarne oblastniške mehanizme namesto strokovnih in humanističnih. 

O upravičenosti ali neupravičenosti Dnevnikove izredne odpovedi bo odločalo sodišče. Opozoriti pa gre na nesprejemljivo dejstvo, da je bil Igor Mekina večkrat zaporedoma najprej javno obtožen s strani odgovornega urednika Dnevnika, še preden se je lahko zagovarjal v zakonsko določenem postopku v okviru lastnega podjetja. Kot nesprejemljivo in pritlehno dejanje odgovornega urednika Lesjaka ocenjujemo tudi to, da je bila Igorju Mekini »obdolžitev« podjetja »Dnevnik« zalepljena kar na vrata osebnega stanovanja, kar spominja na metode linča in ustrahovanja s strani »demokratične« institucije.

Daleč najbolj sporen pa je bil napad Dnevnika na celotno družino Mekina. Omenjanje »sorodstvenih vezi« s »tujci«, ki jih je odgovorni urednik Dnevnika označil kot domnevni razlog za »curljanje« informacij iz Dnevnika, ocenjujemo kot napad na družino Mekina, ki je z omalovaževanjem poskušal diskreditirati delo Igorja Mekine, kot tudi njegove soproge. Svetlana Vasović Mekina je kot dolgoletna sodelavka dnevnika Politike že pred sporno objavo v Dnevniku pripravljala vrsto prispevkov na temo neodvisnosti Kosova. Nepooblaščeno izročitev informacij je zmeraj potrebno dokazati, ne glede na nacionalno pripadnost ali sorodstveno razmerje, če je namen potrditi ali utemeljiti sum zlorabe informacij. Še več, omenjanje družinskih razmerij v odnosu do lastnega zaposlenega predstavlja hudo kršitev slovenskih in mednarodnih pravnih norm in ga je mogoče razumeti tudi kot šovinizem, ki je zgolj za silo prikrit z liberalnimi floskulami o boju za zaščito ugleda lastnega podjetja. Sprašujemo se, ali se je Dnevnik v lastni tekmi za monopol nad novicami spozabil tudi do dnevnika Politika, do katerega je vzpostavil tipično manjvrednostno konotacijo, kot je značilna tudi za domačo politiko, kadar govori o državah iz nekdaj skupne federacije Jugoslavije. 

Enako sporna je tudi trditev, da naj bi bil Igor Mekina odgovoren za nekakšno škodo, ki naj bi nastala Dnevniku zaradi objave članka o vsebini »washingtonskih pogovorov« v beograjskem časniku Politika. Takšna logika bi se lahko vzpostavila le, če bi še zmeraj živeli v Jugoslaviji, toda v Dnevniku očitno še zmeraj niso doumeli preprostega dejstva, da sta Slovenija in Srbija danes dve različni državi, Dnevnik in Politika pa dva časopisa, ki izhajata v različnih jezikih in v različni pisavi in nista konkurenčna. Objava iste informacije v tujih medijih zato niti Sloveniji niti Dnevniku ni mogla škoditi in kdor pristaja na takšno logiko, izdaja svobodomiselna načela, verjetno na račun zgrešenega nacionalizma. To je še posebej očitno tudi zato, ker so bile sankcije proti Igorju Mekini uvedene šele po kritiki predsednika vlade Janeza Janše, ki je za »pozdravljanje tankov JLA leta 1991« dne 27. januarja 2008 obtožil Dnevnik. Takoj zatem so bile o delu Igorja Mekina in Svetlane Vasović Mekine v slovenskih medjih objavljene številne neresnice, katerih posledice bo težko popraviti. Znano je, da sta bila oba novinarja v vsej več kot dvajsetletni svoji karieri zmeraj v prvih vrstah boja za svobodo javne besede in pravice manjšin, zato molk novinarjev in publicistov ob drastičnem kršenju pravic obeh novinarjev odločno obsojamo.

Solidarnost in podporo Igorju Mekini bomo mesec dni zbirali tudi na našem elektronskem naslovu: ckz.urednistvo@gmail.com

Podpisani urednice in uredniki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo:
 
Barbara Beznec
dr. Tatjana Greif
dr. Marta Gregorčič
dr. Nikolai Jeffs
dr. Mitja Velikonja
Mirt Komel
dr. Andrej Kurnik
dr. Boris Vezjak
mag. Katarina Majerhold
dr. Jelka Zorn

Solidarnost so izrazili tudi:

Simona Fajfar (Delo)
dr. Boris A. Novak (Filozofska fakulteta)
Boris Čibej (dopisnik Dela iz Washingtona)
dr. Urša Lipovec Čebron (FF)
dr. Rajko Muršič (FF)
Borut Osonkar (Pekarna)
dr. Dušan Findeisen
dr. Blanka Tivadar (FDV)
mag. Kristjan Verbič
dr. Metka Mencin Čeplak (FDV)
dr. Bojana Piškur (Modarna galerija)
dr. Tina Kogovšek (FDV)
dr. Maca Jogan (FDV)
Matej Zonta
dr. Roman Kuhar (Mirovni institut)
dr. Andrej Bekeš (FF)
dr. Spomenka Hribar
Igor Drakulič (samostojni novinar)
Katja Hrobat (FF)
Nevenka Čurin (samostojna novinarka)
Jure Lesjak
Milena Verbič
dr. Rastko Močnik (FF)
Esad Halilović
Katarina Juvančič
dr. Maja Breznik (FF)
dr. Marina Gržinić (Reartikulacija)
Staš Kleindienst (Reartikulacija)
Sebastjan Leban (Reartikulacija)
Tanja Passoni (Reartikulacija)
dr. Andrej A. Lukšič (FDV)
dr. Katja Kobolt
Boris Lešnik
Borut Mekina (Mladina)
Sarah Lunaček (FF)
Sanda Vrhovac (FDV)
Iztok Jurančič (samostojni novinar)
Dare Čekeliš (POP-tv)
Igor Vidmar
Nataša Štefe (val 202)
Jože Kos Grabnar
Karmen Potokar
Andrej Adam
Irena Spanic
Goran C. Potočnik
dr. Andrej Fištravec (FF, UM)
dr. Vaso Predojević
Andrej Poznić
mag. Aldo Milohnić (Mirovni institut)
dr. Nehat Sadiku
Urška Meglič-Sadiku
Lea Sadiku
Aleksandar Todorović
Urh Ambrož (Radio študent)
Boris Vasev (Radio študent)
Erik Valenčič (Radio študent)
Milenko Vakanjac
dr. Rudi Rizman (FF)
Blagoje Miković
Ljubisa Bojović
dr. Miroljub Kljajić
mag. Matevž Krivic
Dimitrije Marković
Tjaša Pureber
Delegati in gostje skupščine Srbskega kulturnega in humanitarnega društva »Desanka Maksimović«, Celje
Robert Botteri (Mladina)
Grega Repovž (Mladina)
Ružica Bošković
Jure Trampuš (Mladina)
Matej Šurc (Radio Slovenija)
Andrej Pavlišič (Mutual Aid Situationis)
Silva Stanković
dr. Vlasta Jalušič (Mirovni institut)
dr. Biljana Vankovska (Filozofska fakuteta, Univerza v Skupju)
dr. Tonči Kuzmanić
Vida Tomše
Rok Kušlan (Radio študent)
Mojca Slodej Kuslan
mag. Katerina Ferkov (Delo)
Milan Aksentijević
mag. Sonja Kovacs (Time Out Beograd, Liberty Media d.o.o.)
prof. Miodrag Pavlović
dr. Urban Vehovar
Rotar Bojan
Arnold Marko (Radio Študent)
Natassa Petra Barat
David Tasič (nekdanji novinar in urednik)
dr. Mladen Dolar 
Šefket Suljević
Resnik Samo
Vardijan Vanja (RTV SLO)
Branko Celar
Tanja Fajon (RTV SLO) 
Erika Repovž
Renate Flottau (Balkan-correspondent "DER SPIEGEL")
Alenka Pahulje (samostojna novinarka)
Sašo Antić
Aleksandar Bozinovski (journalist at "Nova Makedonija")
Biljana Sugarčeva
dr. Mojca
Kovač Šebart
dr.  Miha Kovač
Maja Lamberger Khatib (FF)
Prof. Dr. Blagoja Samakoski (UCAS Skopje)


April 2007

Protest proti diskreditaciji uglednega intelektualca Tonija Negrija

Podpisani uredniki, prevajalci, pisci, profesorji, študenti in aktivisti ostro protestiramo proti nedavni grobi diskvalifikaciji našega kolega in prijatelja, profesorja Tonija Negrija, ki si jo je na svoji novinarski konferenci privoščil gospod Dimitrij Kovačič.

Kadar se član vladajoče stranke, poslanec Državnega zbora Republike Slovenije in svetnik Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana spravi uglednega gosta iz tujine označevati za »terorista«, to vse prehitro zadiši po iskanju tujih sovražnih elementov in obračunavanju z njihovimi spečimi pomagači – in žargon najbolj mračne zalezovalske preteklosti se mimogrede spoji z aktualnim bojnim klicem domnevne »vojne proti terorizmu«.

Tako se uglednega gosta in predavatelja spravi v natanko isti položaj, proti kateremu je enkrat, davno tega, že dvignil svoj glas in se ravno zato uprl terorizmu države!

Naj spomnimo, da profesor Toni Negri ni bil nikoli obsojen za neposredne teroristične aktivnosti, da je bil na listi Radikalne stranke izvoljen za poslanca italijanskega parlamenta, da je v času pariškega eksila s posredovanjem tedanjega francoskega predsednika Francoisa Mitteranda smel predavati in da se je v Italijo vrnil prostovoljno, da bi tudi tako demonstriral proti preganjavici države.

Kadar se avtentične iskalce novih družbenih vezi tako grobo diskvalificira, je težko polemizirati. Lahko pobesniš in vzrojiš – ali pa z rojenjem idej tako spodbudnih mislecev, kot je prav Toni Negri, porodiš nove ideje in preudarno udariš nazaj: z novimi knjigami, predavanji, gostovanji, javnimi nastopi in inovativnimi osvobodilnimi praksami.

Podpisani najostreje obsojamo nedemokratično prakso osebnih diskreditacij tistih, ki si še vedno drznejo misliti s svojo glavo.

Mirsad Begić, prevajalec in sourednik knjig Imperij in Multituda, Politični laboratorij

Barbara Beznec, prevajalka in sourednica knjig Imperij in Multituda, v.d. odgovorne urednice ČKZ

Mitja Čander, predsednik programskega sveta Študentske založbe

Ana Kralj, prevajalka knjige Multituda

dr. Andrej Kurnik, prevajalec in sourednik knjig Imperij in Multituda, Politični laboratorij

Mojca Medvedšek, prevajalka knjige Vrnitev

Leon Megušar, prevajalec knjig Imperij in Multituda

dr. Stojan Pelko, prevajalec in sourednik knjige Vrnitev

mag. Urška Prušnik, sourednica knjige Vrnitev

Urban Suša, prevajalec knjig Imperij in Multituda, Politični laboratorij

Aleš Šteger, avtor in urednik knjižne zbirke Koda

Oliver Vodeb, sourednik knjige Vrnitev

dr. Darij Zadnikar, profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani