- Forum
|
|
| znanstvena periodika Oprema : Irena Woelle Strani : 262 Format : 17 x 24 cm ISBN : 0351-4285 CK225S, ČKZ, 2006 |
Redna cena: 12,90 EUR
Spletna cena: 10,97 EUR
Klubska cena:10,32 EUR
Spletna cena: 10,97 EUR
Klubska cena:
225. številka Časopisa za kritiko znanosti, ki nosi naslov »Javne in zasebne vojne«, obsega dve tematska bloka: o vojnah in o morilcih.
Oba tematska sklopa, torej tako tisti, ki obravnava vojne, kot tisti, ki obravnava morilce, sta med seboj vsebinsko povezana skozi skupno paradigmo javnih in zasebnih vojn – ne samo, da je vsak vojak tudi morilec, morilec, ki se mu gre za neko bolj ali manj javno stvar, ampak tudi sam morilec je na nek način vojak, ki se bori za svojo zasebno stvar; v teh dveh figurah, v liku vojaka in morilca, lahko vidimo zarisovati se rdečo nit, ki veže oba tematska bloka.
Oba bloka sta uredila Barbara Beznec in Mirt Komel, toda le mnogo kvalitetnih avtorjev je lahko pripomoglo, da sta obe temi v tej številki Časopisa za kritiko znanosti temeljito obdelani in predstavljeni predvsem kritično razmišljajočemu občinstvu.
Tako lahko v prvem bloku, namenjenem vojnam, najdemo prevajalski napor Marijane Koren, ki nam je podala prvi slovenski prevod pisanja Huga Grotiusa z naslovom Kaj je vojna in kaj pravica, Luka Lisjak-Gabrijelčič in Igor Bijuklič sta skozi svoje pisanje obravnavala ključne razlike med načinom vojskovanja, ki je veljal včasih in sodobnimi načini vojskovanja z vsemi svojimi specifikami, Ana Jereb je obravnavala vprašanje položaja ženske v vojni na primeru vojnega posilstva, Jasminka Dedić je obravnavala problem genocida kot vojnega sredstva, Gal Kirn in Lev Centrih sta se posvetila predvsem vprašanju razmerja med vojno in razrednim bojem, Tonči Kuzmanić pa je v svojem članku podal kritiko zaradi nezadostnosti sodobnega pojmovanja vojne. Nenazadnje je za prvi blok svoj članek o vojaških bazah kot načinu vojskovanja v času miru in razmerju med vojnami in kapitalizmom prispeval tudi Andrea Licata, sodelavec iz Trsta, kjer študira na Fakulteti za mirovne študije.
V drugem bloku, namenjenem morilcem, sta Karmen Šterk in Eva Vrtačič takoj na začetku podala natančno obravnavo pojmov, ki so potrebni za vstopanje v polje razumevanje fenomena serijskega in množičnega morilca, Mirt Komel je v svojem spisu pokazal na paradoks umora z izpostavitvijo monopola države nad nasiljem, Gregor Kardinar je neposredno problematiziral razmerje med oblastjo in subjekti, podrejenimi oblasti, ko se gre za vprašanje umora, Manuel Kuran je podal pregledno izpeljavo tako zgodovine kot sodobnega biološkega in nevropsihološkega tolmačenja problema morilcev, Marko Rusjan je obravnaval predvsem moment fascinacije nad serijskim in množičnim morilcem, Eva Vrtačič je podala svoje prispevek k biografiji notoričnega Jeffreya Duhmerja in nenazadnje pa je Karmen Šterk izpostavila umetniške in estetske momente umora kot takega.
POVZETKI ČLANKOV
O VOJNAH
Mirt Komel: Čemu vojne? V članku je avtor obravnaval vojno v razmerju do diskurza in nasilja, ki sta tu dojeta kot dvoje ključnih sredstev vojskovanja. Diskurz ni obravnavan samo kot nekaj nenasilnega, kot nekaj, kar naj nadomešča nasilje, ampak kot nekaj, kar nasilje dopolnjuje, navsezadnje z njim sovpada. Tudi mir ni vzet kot nekaj ločenega od stanja vojne, temveč prej kot nekaj, kar se nahaja med enim vojnim stanjem in drugim, in kot nekaj, kar se z vojno dopolnjuje in kar - prav tako kakor velja za diskurz v razmerju do nasilja - z vojno sovpada. Pričujočo problematiko je avtor obravnaval na primeru Einsteinovega dopisovanja s Freudom iz leta 1993, ko jih je Internacionalni inštitut za intelektualno kooperacijo na pobudo tedanjega Društva narodov interpeliral, naj se kot vidnejša intelektualca tistega časa izrazita glede vprašanja vojne. Einstein in Freud naj bi v pišočem srečanju dognala, kateri so vzroki vojn in podala svoja dognanja o morebitnih načinih, kako jih preprečiti. Članek in dopisovanje, ki ga obravnava avtor, so vsekakor relevantni za naš prostor in čas, ravno v kolikor so vzroki vojn in sploh problematika vojn še vedno isti kot v času Einsteina in Freuda.
Luka Lisjak-Gabrijelčič: Prva svetovna vojna in spremembe evropskega pojmovanja vojne. Države, ki so vstopile v prvo svetovno vojno, so podcenile vplive, ki jih tehnična izvedba vojne lahko ima tako na potek vojne kot na samo pojmovanje vojne kot instrumenta razreševanja sporov v mednarodni politiki. To se je po eni strani lahko zgodilo zaradi hitrega razvoja tehnike in nepremišljenih aplikacij njenih dosežkov na področja, ki so jih uravnavale norme, ki so izhajale iz obdobij z drugačnimi materialnimi pogoji, po drugi strani pa priča o nesposobnosti nacionalne države, kakršna se je oblikovala v drugi polovici 19. stoletja, da bi se emancipirala od starejših političnih modelov in jih prilagodila novim materialnim pogojem in demokratični in nacionalni ideologiji, na kateri se je nominalno opirala.
Igor Bijuklič: Podvojitev bojnega polja – uhajanje vojne v virtualno in tamkajšnja estetika.
Članek skuša nakazati značilnosti in posledice prevladujoče pozicije percepcije vojne, ki je prešla od množične udeležbe na bojišču k vojnam za množičnemu občinstvu. Skozi Viriliojevo teoretsko dvojico hitrost-pogled, ki predstavlja strukturno sorodnost vojne in filma, se avtor približuje stičnim točkam, ki povezujejo moderne vojaške tehnologije s sredstvi množične komunikacije. Podobe vojne, ki jih razpošiljajo množični mediji postavljajo pod vprašaj dejanskost vojne in njenih posledic. Zalivska vojna je pokazala, da mediji zlahka postanejo integralni del vojaške strategije, kar usodno ruši informativno-realistično usmerjenost javnih občil in jih spreminja v distributorje fikcije. Slednja specifika botruje Viriliojevi tezi, ki razgrinja padec vojne v virtualno, namreč s prehodom od podob vojne k vojni podob.
Gal Kirn: Machiavellijev rez: misliti vojno ali razredno politiko? V članku smo poskušali teoretizirati konceptualne inovacije prvega političnega misleca moderne, Niccola Machiavellija. S pomočjo althusserjanskega koncepta preloma smo prispeli do teze, da prelom pomeni nič manj kot ustvarjanje novega teoretskega polja – politike. Hkrati poziva k prekinitvi s starimi tradicijami, humanizmom in sholastiko, malce paradoksalno pa prekinja z nastajajočo šolo naravnega prava. Kakšne učinke ima teoretski prelom Machiavellija? Machiavelli je prvi mislec države (lo stato) in prvi mislec politične prakse - projekta konstitucije italijanske nacionalne države. Konstitucijo države misli preko (ne)možnega srečanja virtů in fortuna. Vladarjeva politična zmožnost (virtů) se mora kosati z okoliščinami (fortuna) in tako preoblikovati obstoječi material v novo politično formo. V drugem delu sestavka smo bili na sledi njegovi zgodovinski analizi, oziroma zastavkom te analize. Postavili smo tezo, da je Machiavelli mislec razrednega boja avant la lettre. Za dolgo obstajanje države in za prekinitev s fevdalizmom, mora politika zadostiti osnovnima pogojema. Nase mora vzeti resnico razrednega boja ter misliti nastanek politične skupnosti. Temu nastanku, revoluciji, je imanetno nasilje. Ob konstituciji države ravno razredni boj odigra ključno vloga na zgodovinskem prizorišču. Poleg tradiconalnih elementov države - vojske in prava - Machiavelli poudari še ključni element, to je konsenzualni aparat (religija in ideje). Tako moramo Machiavellija bolj kot misleca vojne interpretirati kot misleca politike, politike razrednega boja. Zaključek nas je postavil pred nemogočo nalogo, in sicer: če hočemo danes misliti emancipacijo in razredni boj, se moramo vrniti na začetek, k Machiavelliju. Le paradoksalna vrnitev nam lahko morebiti omogoči ukiniti rez, ki ga je pustil za sabo.
Lev Centrih: Vojna kot splošna matrica družbenih razmerij? V članku smo obravnavali problematičnost koncepta permanentne globalne vojne, ki ga Michael Hardt in Antonio Negri razvijata v delu Multituda. Medtem, ko v Imperiju avtorja še nihata med konceptualizacijo vojne kot simptomom ali temeljem vznikajočega imperialnega reda, ji v Multitudi podelita ontološki status. Globalno vojno definirata kot režim biooblasti, novo obliko suverenosti, ki se razpreda nad celotno družbo in vsiljuje imperialni red, ali hegemonijo kapitalistične eksploatacije živega dela multitude. Svetovni kapitalizem je tu izenačen z globalnim vojnim stanjem. V članku smo poskušali dokazati napačno interpretacijo razumevanja vojne pri Foucaultu, na katero se avtorja navezujeta, prav tako pa tudi ideološkost dane zastavitve, ki služi kot nujno ozadje za njuno razumevanje poenostavljenega razmerja med delom in kapitalom.
Jasminka Dedić: Genocid in vojna. Namen tega članka je prikazati ambivalentnost odnosa med genocidom in vojno, ki ga definira predvsem notranja logika in dinamika genocidnega procesa. Pri proučevanju odnosa med genocidom in vojno je potrebno upoštevati njun medsebojni vpliv ter kako se oba procesa medsebojno osmišljujeta, pri čemer se je avtor osredotočil na dva aspekta, in sicer na vprašanje genocida kot oblike vojne, ter vojne kot genocida. Iz analize je razvidno, da je na konceptualni ravni nujno potrebno razlikovati med obema pojavoma (Kako sta skonstruirana? Kakšen je njun cilj? Kako definirata »sovražnika«? Katere metode uporabljata? Kdo je njun izvajalec? Itd.), kljub temu da je ločnica med njima neredko zabrisana, kar še posebej velja za odnos med sodobnimi genocidi in »novimi vojnami«, ko množični zločini pravzaprav tvorijo edina dejanja vojne in ko je vojna instrumentalizirana s strani genocidnih režimov za legitimizacijo genocida.
Ana Jereb: Vojna posilstva kot zločin nad ženskami. V tekstu nas je zanimal pomen posilstva v vojni ter poskušali prikazati kako posilstva, pa četudi so uperjena proti etniji, naciji, religiji, ipd., so vedno usmerjena proti ženski, kar menimo je odraz patriarhalne ideologije družbe v kateri se dogajajo. Preko kratke opredelitve posilstva se bomo premaknili k razlagi posilstva v vojni, kjer bomo, za ponazoritev delovanja mehanizmov posilstva v vojni, vzeli zadnje Jugoslovanske vojne. Novice o množičnih posilstvih, ki so se zgodila na ozemlju bivše Jugoslavije, so zaokrožile cel svet in preplavile medije s fotografijami zlorabljenih žensk, a da ne bomo naivno misli, da se je dejansko spregovorilo o posilstvu kot takem. Ne, mehanizmi patriarhalne ideologije so s pomočjo medijev zmleli komponento spola in ponovno zviktimizirali že tako zlorabljene ženske.
Andrea Licata: Kapitalizem globalne vojne. Avtor poskuša pokazati odnos med kapitalizmom in vojno kot komplementaren in medsebojno podpirajoč se. Ne samo, da kapitalizem producira sredstva vojskovanja, če razumemo, da so orožja na svobodnem trgu neke dobrine tako kot ostale, ampak tudi sama vojna predstavlja neke vrste podaljšek kapitalizma, ker pač reproducira kapitalistične odnose produkcije. Avtor poskuša vstopiti v svojo temo tako, da analizira primer vojaških baz, natančneje ameriških vojaških baz, ki predstavljajo podaljšek ameriškega poseganja v svetu. Vojaške baze so dojete kot del »vojne-navzven«, ki negirajo možnost »vojne navznoter«, torej razrednega boja. In nenazadnje, vojne so dojete ne samo kot nasilje zoper neko drugo skupnost, ampak tudi kot nasilje zoper skupnost, ki vojno izvaja, ker vojna s tem negira možnost razrednega boja.
Tonči Kuzmanić: Ne-več-vojne/več-kot-vojne: poskus političnega mišljenja (podružbljanje države in ukinjanje vojne). Avtor postavlja vojno kot zadevo moderne, ki se najože veže na kompleks države, ki je ravno tako izključno moderna iznajdba. Vojna je skupnostno (koinonia), uniformirano in javno delovanje, ki ima bistveno politične razsežnosti. Vojna ni ne naravna in ne nadnaravna nuja, pač pa je zadeva svobode in svobodne odločitve politične skupnosti (koinonia politike). Avtor kritizira t.i. angelološko matriko, ki temelji na mehaniki Dobrega in Zla in v zvezi z vojno loči tri »položaje«: še-ne-vojno, vojno in ne-več-vojno. Bistvo ne-več-vojne, ki je hkrati več-kot-vojna, je v tem, da na mesto države (»sistema držav«) dobimo trge in organizacije kot »osnovne enote« življenja. To čez-državno ne-več-vojno, ki je več-kot-vojna avtor imenuje imperij. Največja nevarnost, ki preti iz smeri »logike imperija« (pa naj je ta vojaški, religiozni ali poslovni), je v tem, da je zmožen izničiti ne le demokracijo, enakost in politiko, pač pa tudi državo ter, nenazadnje, tudi vojno. A to žal ni znak veseliti (ukinitev vojne, konec Zla, nastop absolutne Svobode) pač pa samo bistvo problema. Čeprav je ukinitev vojne na nek način že sedaj stanje faktov, pa je to, kar je vojno nadomestilo potencialno in realno veliko hujše kot so bile same vojne. »Veliko« vojno, ki je bila v vsej zgodovini ločena od življenja in »načina življenja«, sedaj nadomešča neskončnost »majhnih«, ne-več-vojn in hkrati več-kot-vojn in sicer na vseh področjih. To, kar pri tem spregledujemo je, da »področij«, ki bi bila ločena od vojskovanja, danes pravzaprav ni več. Ne-več-vojna je vase posesala vsa področja človeškega življenja in je postala dominantni Način življenja. Postala je več-kot-vojna, postala je banalno zlo, ker je življenje v razmerah več-kot-vojne lahko le še banalno.
O MORILCIH
Karmen Šterk, Eva Vrtačič: Serijski morilec za začetnike. Gre za shematičen prerez glavnih kriminalističnih in psihiatričnih teorij in razlagalnih modelov vedenja serijskega morilca. Predstavljen je njegov idealnotipski profil, etiologija, viktimologija, razgrnjene so glavne tipologije serijskih morilcev glede na stanje prizorišča zločina in glede na motive. Temu je dodan pregled glavnih psihiatričnih diagnoz, s katerimi znanstvena, juridična, v zadnjem času pa že tudi laična javnost poskuša pojasniti psihološki profil in vedenje serijskih morilcev.
Mirt Komel: Legi(n)timnost umora. Avtor je v pričujočem tekstu obravnaval problematiko morilcev in umora skozi optiko objekta umora, namreč žrtve. Avtor ugotavlja, da obče sprejeta veljavnost krščanske maksime »Ne ubijaj!« ne velja na sploh, saj obstajajo privilegirani objekti nasilja, ki jih je mogoče ubiti nekaznovano, ne s strani morale ne s strani prava. Avtor naveden primer obravnava s pomočjo R. Girardovega dela »Nasilje in sveto« in G. Agambenovega »Homo Sacer«, kjer dožene presenetljivo sovpadanje sakralne žrtve pri Girardu in Homo Sacerja pri Agambenu: eno je natanko preslikava drugega. Sakralne žrtve se ne sme nekaznovano ubiti, lahko pa je in mora biti ubita v žrtvovanju, Homo Sacer pa ne sme biti žrtvovan, lahko pa ga nekaznovano ubije kdorkoli. S pomočjo teh dveh paradigmatskih primerov avtor dožene, da igra ključno vlogo pri določitvi ne samo, kdo je lahko ubit, ampak tudi, kdo lahko nekaznovano ubija, pozicija suverena, iz katere določeni subjekti nastopajo zoper druge subjekte. Ta paradigma ni omejena samo na primer sakralne žrtve in Homo Sacer, saj je suverenost temelj oblasti, ki skozi svoje institucije nekaznovano izvaja nasilje nad člani neke določene družbe.
Gregor Kardinar: Umor in pravica biti kaznovan. V tem tekstu se avtor ukvarja s specifičnim tipom zločina, ki odgovarja na ime umor. Naj se zdi še tako paradoksalno, sam zločin, ki ga subjekt navidezno stori za to, da bi ukinil zakon, je prav nasprotno, način, kako skuša vzpostaviti sam zakon. Namen teksta je tako vzpostaviti neko polje, v katerem si avtor prizadeva pokazati, da odnos zločina in zakona ni komplementaren. Namen članka je tudi podati kritiko zelo razširjenega psihologizma, ki razlaga zločin kot dejanje, s katerim se želi zločinec izbrisati izpod vseh mogočih oblik neznosnega pritiska, ki ga nanj izvaja zakon. V ta namen je jasno, da bolj kot katerikoli drugi tip zločina avtorju zmore pomagati umor, točneje, serijski in množični umor, saj so serijski umori primerni za našo raziskavo, ker specifično v teh primerih umanjka razlog osebnega okoriščanja, s čimer so običajno tipizirani umori kot taki.
Marko Rusjan: Serijski morilec na splavu Meduza. Serijski morilec zbuja strah med ljudmi. Država ima na voljo premalo instrumentov za preprečevanje njegovih dejanj. Omejuje se na saniranje posledic. Preiskuje zločine in kaznuje storilce. Nemoč države je v nepredvidljivosti morilca. Interes za serijskega morilca nastane v prehodnih kriznih obdobjih, ko so ljudje ranljivejši. V prehodu iz fordizma v postfordizem se srečujejo z novimi strahovi, ki jih med drugim uteleša tudi serijski morilec. Množični mediji spodbujajo strah in fascinacijo nad pojavom serijskega morilca. Kulturna industrija snema filme o njem. Poraja pa se vprašanje ali so serijski morilci res tako velike pošasti v primerjavi z vsemi grozotami, ki se vsakodnevno dogajajo na svetu?
Manuel Kuran: Psihogenetski faktorji sociobiološkega videnja serijskega morilca. Proučevanje serijskih morilcev izhaja iz treh znanstvenih perspektiv: sociologije, psihologije in biologije. Vsaka izmed teh disciplin ustvarja svoj vzročni sistem, ki naj bi pojasnil genezo serijskih morilcev. Sociologija se osredotoči na družbene dejavnike, psihologija na osebnostne poteze, biologija pa na telesne predispozicije, ki stimulirajo agresivno vedenje. Za tem stoji prepričanje, da gre za ostro ločena področja raziskovanja, ki se bolj ali manj posodabljajo izolirano. Tako zastavljeni trojni shemi postavljajo nova vprašanja sveže, nekaj let stare raziskave kognitivnih znanosti, ki opozarjajo na upoštevanja vredne povezave med strokovnimi perspektivami. Ker se serijski morilec nahaja na presečišču številnih znanstvenih disciplin, so interakcije med različnimi znanstvenimi nivoji toliko bolj očitne. V prvi vrsti gre za biološko telo s specifičnimi lastnostmi, ki sodeluje pri oblikovanju zamisli in načrtov, ki družbeno niso sprejemljive. Takšna vloga telesa v družboslovni tradiciji je nekakšne inovacija in ima številne družboslovne, še več pa družbenih implikacij, kar zahteva nov, integralni model obravnavanja serijskih morilcev.
Eva Vrtačič: Prispevki k biografiji notoričnega Jefferya Dahmerja. Predstavljeni so biografski podatki in zločinska pot enega najbolj profiliranih serijskih morilcev devetdesetih let prejšnjega stoletja, kanibalističnega Jefferya Dahmerja. Spremljamo izoblikovanje precej tipičnega, s fantazijami o popolni seksualni dominaciji prežetega serijskega morilca, ki je v svojem morilskem pohodu pokončal sedemnajst največkrat bežnih homoseksualnih partnerjev, jih zvečine razkosal in v svojem stanovanju hranil spominke v podobi delov trupel ali okostij. Dodan je poskus interpretacije njegovega vedenja s pomočjo diagnostičnih tehnik in razlagalnih modelov, ki jih je razvila sodobna kriminološka in psihiatrična znanost. Za konec je dodana še kritična refleksija in izpostavitev nemoči teorij, ki pojasnjujejo genezo in vedenje konkretnega serijskega morilca.
Karmen Šterk: Serijski morilec za umetnike – arhitektektura zla. V prispevku na nov način tematiziramo vprašanje stare fascinacije človeštva z zlom in sodobne fascinacije s fenomenom serijskega morilca. Filozofsko ozadje smo si sposodili pri Kantovi razdelavi sublimnega, Freudovi konceptualizaciji Das Unheimliche, Lacanovi zastavitvi logike želje in Ottovi opredelitvi ideje svetega kot numinoznega. Umetnost opredelimo kot zmožnost proizvajanja učinkov sublimnega in kot produkt etičnega dejanja, ki je rezultat vztrajanja na svoji želji. Ugotavljamo, da zlo, tudi v podobi serijskega morilca, proizvaja učinke sublimnega; je mogočno, neizmerljivo, neubesedljivo. Dodan je prikaz analogne umestitve umora kot lepe umetnosti skozi branje slavnega De Quinceyevega spisa Umor kot oblika lepe umetnosti.
Oba tematska sklopa, torej tako tisti, ki obravnava vojne, kot tisti, ki obravnava morilce, sta med seboj vsebinsko povezana skozi skupno paradigmo javnih in zasebnih vojn – ne samo, da je vsak vojak tudi morilec, morilec, ki se mu gre za neko bolj ali manj javno stvar, ampak tudi sam morilec je na nek način vojak, ki se bori za svojo zasebno stvar; v teh dveh figurah, v liku vojaka in morilca, lahko vidimo zarisovati se rdečo nit, ki veže oba tematska bloka.
Oba bloka sta uredila Barbara Beznec in Mirt Komel, toda le mnogo kvalitetnih avtorjev je lahko pripomoglo, da sta obe temi v tej številki Časopisa za kritiko znanosti temeljito obdelani in predstavljeni predvsem kritično razmišljajočemu občinstvu.
Tako lahko v prvem bloku, namenjenem vojnam, najdemo prevajalski napor Marijane Koren, ki nam je podala prvi slovenski prevod pisanja Huga Grotiusa z naslovom Kaj je vojna in kaj pravica, Luka Lisjak-Gabrijelčič in Igor Bijuklič sta skozi svoje pisanje obravnavala ključne razlike med načinom vojskovanja, ki je veljal včasih in sodobnimi načini vojskovanja z vsemi svojimi specifikami, Ana Jereb je obravnavala vprašanje položaja ženske v vojni na primeru vojnega posilstva, Jasminka Dedić je obravnavala problem genocida kot vojnega sredstva, Gal Kirn in Lev Centrih sta se posvetila predvsem vprašanju razmerja med vojno in razrednim bojem, Tonči Kuzmanić pa je v svojem članku podal kritiko zaradi nezadostnosti sodobnega pojmovanja vojne. Nenazadnje je za prvi blok svoj članek o vojaških bazah kot načinu vojskovanja v času miru in razmerju med vojnami in kapitalizmom prispeval tudi Andrea Licata, sodelavec iz Trsta, kjer študira na Fakulteti za mirovne študije.
V drugem bloku, namenjenem morilcem, sta Karmen Šterk in Eva Vrtačič takoj na začetku podala natančno obravnavo pojmov, ki so potrebni za vstopanje v polje razumevanje fenomena serijskega in množičnega morilca, Mirt Komel je v svojem spisu pokazal na paradoks umora z izpostavitvijo monopola države nad nasiljem, Gregor Kardinar je neposredno problematiziral razmerje med oblastjo in subjekti, podrejenimi oblasti, ko se gre za vprašanje umora, Manuel Kuran je podal pregledno izpeljavo tako zgodovine kot sodobnega biološkega in nevropsihološkega tolmačenja problema morilcev, Marko Rusjan je obravnaval predvsem moment fascinacije nad serijskim in množičnim morilcem, Eva Vrtačič je podala svoje prispevek k biografiji notoričnega Jeffreya Duhmerja in nenazadnje pa je Karmen Šterk izpostavila umetniške in estetske momente umora kot takega.
POVZETKI ČLANKOV
O VOJNAH
Mirt Komel: Čemu vojne? V članku je avtor obravnaval vojno v razmerju do diskurza in nasilja, ki sta tu dojeta kot dvoje ključnih sredstev vojskovanja. Diskurz ni obravnavan samo kot nekaj nenasilnega, kot nekaj, kar naj nadomešča nasilje, ampak kot nekaj, kar nasilje dopolnjuje, navsezadnje z njim sovpada. Tudi mir ni vzet kot nekaj ločenega od stanja vojne, temveč prej kot nekaj, kar se nahaja med enim vojnim stanjem in drugim, in kot nekaj, kar se z vojno dopolnjuje in kar - prav tako kakor velja za diskurz v razmerju do nasilja - z vojno sovpada. Pričujočo problematiko je avtor obravnaval na primeru Einsteinovega dopisovanja s Freudom iz leta 1993, ko jih je Internacionalni inštitut za intelektualno kooperacijo na pobudo tedanjega Društva narodov interpeliral, naj se kot vidnejša intelektualca tistega časa izrazita glede vprašanja vojne. Einstein in Freud naj bi v pišočem srečanju dognala, kateri so vzroki vojn in podala svoja dognanja o morebitnih načinih, kako jih preprečiti. Članek in dopisovanje, ki ga obravnava avtor, so vsekakor relevantni za naš prostor in čas, ravno v kolikor so vzroki vojn in sploh problematika vojn še vedno isti kot v času Einsteina in Freuda.
Luka Lisjak-Gabrijelčič: Prva svetovna vojna in spremembe evropskega pojmovanja vojne. Države, ki so vstopile v prvo svetovno vojno, so podcenile vplive, ki jih tehnična izvedba vojne lahko ima tako na potek vojne kot na samo pojmovanje vojne kot instrumenta razreševanja sporov v mednarodni politiki. To se je po eni strani lahko zgodilo zaradi hitrega razvoja tehnike in nepremišljenih aplikacij njenih dosežkov na področja, ki so jih uravnavale norme, ki so izhajale iz obdobij z drugačnimi materialnimi pogoji, po drugi strani pa priča o nesposobnosti nacionalne države, kakršna se je oblikovala v drugi polovici 19. stoletja, da bi se emancipirala od starejših političnih modelov in jih prilagodila novim materialnim pogojem in demokratični in nacionalni ideologiji, na kateri se je nominalno opirala.
Igor Bijuklič: Podvojitev bojnega polja – uhajanje vojne v virtualno in tamkajšnja estetika.
Članek skuša nakazati značilnosti in posledice prevladujoče pozicije percepcije vojne, ki je prešla od množične udeležbe na bojišču k vojnam za množičnemu občinstvu. Skozi Viriliojevo teoretsko dvojico hitrost-pogled, ki predstavlja strukturno sorodnost vojne in filma, se avtor približuje stičnim točkam, ki povezujejo moderne vojaške tehnologije s sredstvi množične komunikacije. Podobe vojne, ki jih razpošiljajo množični mediji postavljajo pod vprašaj dejanskost vojne in njenih posledic. Zalivska vojna je pokazala, da mediji zlahka postanejo integralni del vojaške strategije, kar usodno ruši informativno-realistično usmerjenost javnih občil in jih spreminja v distributorje fikcije. Slednja specifika botruje Viriliojevi tezi, ki razgrinja padec vojne v virtualno, namreč s prehodom od podob vojne k vojni podob.
Gal Kirn: Machiavellijev rez: misliti vojno ali razredno politiko? V članku smo poskušali teoretizirati konceptualne inovacije prvega političnega misleca moderne, Niccola Machiavellija. S pomočjo althusserjanskega koncepta preloma smo prispeli do teze, da prelom pomeni nič manj kot ustvarjanje novega teoretskega polja – politike. Hkrati poziva k prekinitvi s starimi tradicijami, humanizmom in sholastiko, malce paradoksalno pa prekinja z nastajajočo šolo naravnega prava. Kakšne učinke ima teoretski prelom Machiavellija? Machiavelli je prvi mislec države (lo stato) in prvi mislec politične prakse - projekta konstitucije italijanske nacionalne države. Konstitucijo države misli preko (ne)možnega srečanja virtů in fortuna. Vladarjeva politična zmožnost (virtů) se mora kosati z okoliščinami (fortuna) in tako preoblikovati obstoječi material v novo politično formo. V drugem delu sestavka smo bili na sledi njegovi zgodovinski analizi, oziroma zastavkom te analize. Postavili smo tezo, da je Machiavelli mislec razrednega boja avant la lettre. Za dolgo obstajanje države in za prekinitev s fevdalizmom, mora politika zadostiti osnovnima pogojema. Nase mora vzeti resnico razrednega boja ter misliti nastanek politične skupnosti. Temu nastanku, revoluciji, je imanetno nasilje. Ob konstituciji države ravno razredni boj odigra ključno vloga na zgodovinskem prizorišču. Poleg tradiconalnih elementov države - vojske in prava - Machiavelli poudari še ključni element, to je konsenzualni aparat (religija in ideje). Tako moramo Machiavellija bolj kot misleca vojne interpretirati kot misleca politike, politike razrednega boja. Zaključek nas je postavil pred nemogočo nalogo, in sicer: če hočemo danes misliti emancipacijo in razredni boj, se moramo vrniti na začetek, k Machiavelliju. Le paradoksalna vrnitev nam lahko morebiti omogoči ukiniti rez, ki ga je pustil za sabo.
Lev Centrih: Vojna kot splošna matrica družbenih razmerij? V članku smo obravnavali problematičnost koncepta permanentne globalne vojne, ki ga Michael Hardt in Antonio Negri razvijata v delu Multituda. Medtem, ko v Imperiju avtorja še nihata med konceptualizacijo vojne kot simptomom ali temeljem vznikajočega imperialnega reda, ji v Multitudi podelita ontološki status. Globalno vojno definirata kot režim biooblasti, novo obliko suverenosti, ki se razpreda nad celotno družbo in vsiljuje imperialni red, ali hegemonijo kapitalistične eksploatacije živega dela multitude. Svetovni kapitalizem je tu izenačen z globalnim vojnim stanjem. V članku smo poskušali dokazati napačno interpretacijo razumevanja vojne pri Foucaultu, na katero se avtorja navezujeta, prav tako pa tudi ideološkost dane zastavitve, ki služi kot nujno ozadje za njuno razumevanje poenostavljenega razmerja med delom in kapitalom.
Jasminka Dedić: Genocid in vojna. Namen tega članka je prikazati ambivalentnost odnosa med genocidom in vojno, ki ga definira predvsem notranja logika in dinamika genocidnega procesa. Pri proučevanju odnosa med genocidom in vojno je potrebno upoštevati njun medsebojni vpliv ter kako se oba procesa medsebojno osmišljujeta, pri čemer se je avtor osredotočil na dva aspekta, in sicer na vprašanje genocida kot oblike vojne, ter vojne kot genocida. Iz analize je razvidno, da je na konceptualni ravni nujno potrebno razlikovati med obema pojavoma (Kako sta skonstruirana? Kakšen je njun cilj? Kako definirata »sovražnika«? Katere metode uporabljata? Kdo je njun izvajalec? Itd.), kljub temu da je ločnica med njima neredko zabrisana, kar še posebej velja za odnos med sodobnimi genocidi in »novimi vojnami«, ko množični zločini pravzaprav tvorijo edina dejanja vojne in ko je vojna instrumentalizirana s strani genocidnih režimov za legitimizacijo genocida.
Ana Jereb: Vojna posilstva kot zločin nad ženskami. V tekstu nas je zanimal pomen posilstva v vojni ter poskušali prikazati kako posilstva, pa četudi so uperjena proti etniji, naciji, religiji, ipd., so vedno usmerjena proti ženski, kar menimo je odraz patriarhalne ideologije družbe v kateri se dogajajo. Preko kratke opredelitve posilstva se bomo premaknili k razlagi posilstva v vojni, kjer bomo, za ponazoritev delovanja mehanizmov posilstva v vojni, vzeli zadnje Jugoslovanske vojne. Novice o množičnih posilstvih, ki so se zgodila na ozemlju bivše Jugoslavije, so zaokrožile cel svet in preplavile medije s fotografijami zlorabljenih žensk, a da ne bomo naivno misli, da se je dejansko spregovorilo o posilstvu kot takem. Ne, mehanizmi patriarhalne ideologije so s pomočjo medijev zmleli komponento spola in ponovno zviktimizirali že tako zlorabljene ženske.
Andrea Licata: Kapitalizem globalne vojne. Avtor poskuša pokazati odnos med kapitalizmom in vojno kot komplementaren in medsebojno podpirajoč se. Ne samo, da kapitalizem producira sredstva vojskovanja, če razumemo, da so orožja na svobodnem trgu neke dobrine tako kot ostale, ampak tudi sama vojna predstavlja neke vrste podaljšek kapitalizma, ker pač reproducira kapitalistične odnose produkcije. Avtor poskuša vstopiti v svojo temo tako, da analizira primer vojaških baz, natančneje ameriških vojaških baz, ki predstavljajo podaljšek ameriškega poseganja v svetu. Vojaške baze so dojete kot del »vojne-navzven«, ki negirajo možnost »vojne navznoter«, torej razrednega boja. In nenazadnje, vojne so dojete ne samo kot nasilje zoper neko drugo skupnost, ampak tudi kot nasilje zoper skupnost, ki vojno izvaja, ker vojna s tem negira možnost razrednega boja.
Tonči Kuzmanić: Ne-več-vojne/več-kot-vojne: poskus političnega mišljenja (podružbljanje države in ukinjanje vojne). Avtor postavlja vojno kot zadevo moderne, ki se najože veže na kompleks države, ki je ravno tako izključno moderna iznajdba. Vojna je skupnostno (koinonia), uniformirano in javno delovanje, ki ima bistveno politične razsežnosti. Vojna ni ne naravna in ne nadnaravna nuja, pač pa je zadeva svobode in svobodne odločitve politične skupnosti (koinonia politike). Avtor kritizira t.i. angelološko matriko, ki temelji na mehaniki Dobrega in Zla in v zvezi z vojno loči tri »položaje«: še-ne-vojno, vojno in ne-več-vojno. Bistvo ne-več-vojne, ki je hkrati več-kot-vojna, je v tem, da na mesto države (»sistema držav«) dobimo trge in organizacije kot »osnovne enote« življenja. To čez-državno ne-več-vojno, ki je več-kot-vojna avtor imenuje imperij. Največja nevarnost, ki preti iz smeri »logike imperija« (pa naj je ta vojaški, religiozni ali poslovni), je v tem, da je zmožen izničiti ne le demokracijo, enakost in politiko, pač pa tudi državo ter, nenazadnje, tudi vojno. A to žal ni znak veseliti (ukinitev vojne, konec Zla, nastop absolutne Svobode) pač pa samo bistvo problema. Čeprav je ukinitev vojne na nek način že sedaj stanje faktov, pa je to, kar je vojno nadomestilo potencialno in realno veliko hujše kot so bile same vojne. »Veliko« vojno, ki je bila v vsej zgodovini ločena od življenja in »načina življenja«, sedaj nadomešča neskončnost »majhnih«, ne-več-vojn in hkrati več-kot-vojn in sicer na vseh področjih. To, kar pri tem spregledujemo je, da »področij«, ki bi bila ločena od vojskovanja, danes pravzaprav ni več. Ne-več-vojna je vase posesala vsa področja človeškega življenja in je postala dominantni Način življenja. Postala je več-kot-vojna, postala je banalno zlo, ker je življenje v razmerah več-kot-vojne lahko le še banalno.
O MORILCIH
Karmen Šterk, Eva Vrtačič: Serijski morilec za začetnike. Gre za shematičen prerez glavnih kriminalističnih in psihiatričnih teorij in razlagalnih modelov vedenja serijskega morilca. Predstavljen je njegov idealnotipski profil, etiologija, viktimologija, razgrnjene so glavne tipologije serijskih morilcev glede na stanje prizorišča zločina in glede na motive. Temu je dodan pregled glavnih psihiatričnih diagnoz, s katerimi znanstvena, juridična, v zadnjem času pa že tudi laična javnost poskuša pojasniti psihološki profil in vedenje serijskih morilcev.
Mirt Komel: Legi(n)timnost umora. Avtor je v pričujočem tekstu obravnaval problematiko morilcev in umora skozi optiko objekta umora, namreč žrtve. Avtor ugotavlja, da obče sprejeta veljavnost krščanske maksime »Ne ubijaj!« ne velja na sploh, saj obstajajo privilegirani objekti nasilja, ki jih je mogoče ubiti nekaznovano, ne s strani morale ne s strani prava. Avtor naveden primer obravnava s pomočjo R. Girardovega dela »Nasilje in sveto« in G. Agambenovega »Homo Sacer«, kjer dožene presenetljivo sovpadanje sakralne žrtve pri Girardu in Homo Sacerja pri Agambenu: eno je natanko preslikava drugega. Sakralne žrtve se ne sme nekaznovano ubiti, lahko pa je in mora biti ubita v žrtvovanju, Homo Sacer pa ne sme biti žrtvovan, lahko pa ga nekaznovano ubije kdorkoli. S pomočjo teh dveh paradigmatskih primerov avtor dožene, da igra ključno vlogo pri določitvi ne samo, kdo je lahko ubit, ampak tudi, kdo lahko nekaznovano ubija, pozicija suverena, iz katere določeni subjekti nastopajo zoper druge subjekte. Ta paradigma ni omejena samo na primer sakralne žrtve in Homo Sacer, saj je suverenost temelj oblasti, ki skozi svoje institucije nekaznovano izvaja nasilje nad člani neke določene družbe.
Gregor Kardinar: Umor in pravica biti kaznovan. V tem tekstu se avtor ukvarja s specifičnim tipom zločina, ki odgovarja na ime umor. Naj se zdi še tako paradoksalno, sam zločin, ki ga subjekt navidezno stori za to, da bi ukinil zakon, je prav nasprotno, način, kako skuša vzpostaviti sam zakon. Namen teksta je tako vzpostaviti neko polje, v katerem si avtor prizadeva pokazati, da odnos zločina in zakona ni komplementaren. Namen članka je tudi podati kritiko zelo razširjenega psihologizma, ki razlaga zločin kot dejanje, s katerim se želi zločinec izbrisati izpod vseh mogočih oblik neznosnega pritiska, ki ga nanj izvaja zakon. V ta namen je jasno, da bolj kot katerikoli drugi tip zločina avtorju zmore pomagati umor, točneje, serijski in množični umor, saj so serijski umori primerni za našo raziskavo, ker specifično v teh primerih umanjka razlog osebnega okoriščanja, s čimer so običajno tipizirani umori kot taki.
Marko Rusjan: Serijski morilec na splavu Meduza. Serijski morilec zbuja strah med ljudmi. Država ima na voljo premalo instrumentov za preprečevanje njegovih dejanj. Omejuje se na saniranje posledic. Preiskuje zločine in kaznuje storilce. Nemoč države je v nepredvidljivosti morilca. Interes za serijskega morilca nastane v prehodnih kriznih obdobjih, ko so ljudje ranljivejši. V prehodu iz fordizma v postfordizem se srečujejo z novimi strahovi, ki jih med drugim uteleša tudi serijski morilec. Množični mediji spodbujajo strah in fascinacijo nad pojavom serijskega morilca. Kulturna industrija snema filme o njem. Poraja pa se vprašanje ali so serijski morilci res tako velike pošasti v primerjavi z vsemi grozotami, ki se vsakodnevno dogajajo na svetu?
Manuel Kuran: Psihogenetski faktorji sociobiološkega videnja serijskega morilca. Proučevanje serijskih morilcev izhaja iz treh znanstvenih perspektiv: sociologije, psihologije in biologije. Vsaka izmed teh disciplin ustvarja svoj vzročni sistem, ki naj bi pojasnil genezo serijskih morilcev. Sociologija se osredotoči na družbene dejavnike, psihologija na osebnostne poteze, biologija pa na telesne predispozicije, ki stimulirajo agresivno vedenje. Za tem stoji prepričanje, da gre za ostro ločena področja raziskovanja, ki se bolj ali manj posodabljajo izolirano. Tako zastavljeni trojni shemi postavljajo nova vprašanja sveže, nekaj let stare raziskave kognitivnih znanosti, ki opozarjajo na upoštevanja vredne povezave med strokovnimi perspektivami. Ker se serijski morilec nahaja na presečišču številnih znanstvenih disciplin, so interakcije med različnimi znanstvenimi nivoji toliko bolj očitne. V prvi vrsti gre za biološko telo s specifičnimi lastnostmi, ki sodeluje pri oblikovanju zamisli in načrtov, ki družbeno niso sprejemljive. Takšna vloga telesa v družboslovni tradiciji je nekakšne inovacija in ima številne družboslovne, še več pa družbenih implikacij, kar zahteva nov, integralni model obravnavanja serijskih morilcev.
Eva Vrtačič: Prispevki k biografiji notoričnega Jefferya Dahmerja. Predstavljeni so biografski podatki in zločinska pot enega najbolj profiliranih serijskih morilcev devetdesetih let prejšnjega stoletja, kanibalističnega Jefferya Dahmerja. Spremljamo izoblikovanje precej tipičnega, s fantazijami o popolni seksualni dominaciji prežetega serijskega morilca, ki je v svojem morilskem pohodu pokončal sedemnajst največkrat bežnih homoseksualnih partnerjev, jih zvečine razkosal in v svojem stanovanju hranil spominke v podobi delov trupel ali okostij. Dodan je poskus interpretacije njegovega vedenja s pomočjo diagnostičnih tehnik in razlagalnih modelov, ki jih je razvila sodobna kriminološka in psihiatrična znanost. Za konec je dodana še kritična refleksija in izpostavitev nemoči teorij, ki pojasnjujejo genezo in vedenje konkretnega serijskega morilca.
Karmen Šterk: Serijski morilec za umetnike – arhitektektura zla. V prispevku na nov način tematiziramo vprašanje stare fascinacije človeštva z zlom in sodobne fascinacije s fenomenom serijskega morilca. Filozofsko ozadje smo si sposodili pri Kantovi razdelavi sublimnega, Freudovi konceptualizaciji Das Unheimliche, Lacanovi zastavitvi logike želje in Ottovi opredelitvi ideje svetega kot numinoznega. Umetnost opredelimo kot zmožnost proizvajanja učinkov sublimnega in kot produkt etičnega dejanja, ki je rezultat vztrajanja na svoji želji. Ugotavljamo, da zlo, tudi v podobi serijskega morilca, proizvaja učinke sublimnega; je mogočno, neizmerljivo, neubesedljivo. Dodan je prikaz analogne umestitve umora kot lepe umetnosti skozi branje slavnega De Quinceyevega spisa Umor kot oblika lepe umetnosti.
knjižne novitete
- Managerska revolucija
-
Poglaviten razlog za objavo te tematske številke Časopisa za kritiko znanosti, posvečene managerski revoluciji, je poskus prestavitve poudarka in preudarjanja na neki makroravni premisleka v zvezi s "tem,
Cena:
12,90 EUR
Klubska cena:0,00 EUR
Spletna cena: 10,97 EUR - DRUŽBENI IZZIVI RAZVOJA KONVERGENTNIH TEHNOLOGIJ
-
V 237. številki Časopisa za kritiko znanosti lahko preberete:Franc Mali in Toni Pustovrh: Družbeni izzivi razvoja konvergentnih tehnologijPrvi sklopNick Bostrom in Anders sandberg: Kognitivno izboljševanje:
Cena:
12,90 EUR
Klubska cena:0,00 EUR
Spletna cena: 10,96 EUR 
HORIZONT BOJEV-
V 238. številki Časopisa za kritiko znanosti tokrat najdemo tri sklope:LATERALEBarbara Beznec: Migracije in lateralni prostori državljanstvaBoj v azilnem domu je boj proti apartheiduPolona Mozetič: Nevidni
Cena:
12,90 EUR
Klubska cena:0,00 EUR
Spletna cena: 10,96 EUR 
EVROORIENTALIZEM/(Z)NOVA MEDICINA-
UVODNIKBarbara Beznec in Andrej Kurnik: Revolucija ljubezniEVROORIENTALIZEMMirt Komel in Blaž Ilc: EvroorientalizemK. E. Fleming: Balkan in balkansko zgodovinopisjeBlaž Ilc: Trdoživost evroorientalizmaJan
Cena:
23,00 EUR
Klubska cena:0,00 EUR
Spletna cena: 19,55 EUR 
ONCE UPON AN ERASURE-
Angleška izdaja 228 številke ČKZ-ja Zgodba nekega izbrisa.
Cena:
12,90 EUR
Klubska cena:0,00 EUR
Spletna cena: 10,96 EUR 
INDIJA, DEŽELA PROTISLOVNIH STRASTI-
Družboslovjein humanistika sta v zadnjih desetletjih obrnila hrbet državam v razvoju, tudiIndiji, ki jo poznamo le še kot drugo najhitreje rastočo gospodarsko silo svetaali pa kot deželo spiritualnih
Cena:
12,90 EUR
Klubska cena:0,00 EUR
Spletna cena: 10,96 EUR 
STRUKTURA FIKCIJE/HUMANISTIKA IN DRUŽBOSLOVJE NA PERIFERIJI-
V 233. številki Časopisa za kritiko znanosti, tokrat najdemo dva sklopa: STRUKTURA FIKCIJE: Katarina Majerhold in Mirt Komel: Struktura fikcijeBarbara Cassin: Sofistični učinekJanja Žmavc: Sofisti in
Cena:
12,90 EUR
Klubska cena:0,00 EUR
Spletna cena: 10,96 EUR 
VESELO NA BELO-
Nova izdaja Časopisa za kritiko znanosti skuša razvozlavati vsakdanjo kameleonskost ulic, pri čemer grafite in street art v Sloveniji ter drugod po svetu obravnava ne le kot umetniški, estetski ali subkulturni
Cena:
23,00 EUR
Klubska cena:18,40 EUR
Spletna cena: 19,55 EUR 
LEZBIČNA GVERILA/ KRITIČNO MIŠLJENJE/ PRAVO IN OBLAST-
Tokratna številka Časopisa za kritiko znanosti prinaša tri tematske sklope: Lezbična gverila, Kritično mišljenje in Pravo in oblast.Razmah gejevskega, lezbičnega in queer gverilskega gibanja na zahodu
Cena:
22,53 EUR
Klubska cena:18,02 EUR
Spletna cena: 19,15 EUR 
ZGODBA NEKEGA IZBRISA-
Nova številka Časopisa za kritiko znanosti »Zgodba nekega izbrisa« želi prekiniti to tradicijo in v središče postavlja vprašanja kot so nastajanje slovenskega državljanstva, po-osamosvojitveni
NI NA ZALOGI
seznam vseh knjig
| Naslov | Avtor | Leto | |
|---|---|---|---|
| 1 | Osvobajanje Iraka | 2010 | |
| 2 | Managerska revolucija | 2010 | |
| 3 | STRUKTURA FIKCIJE/HUMANISTIKA IN DRUŽBOSLOVJE NA PERIFERIJI | 2009 | |
| 4 | INDIJA, DEŽELA PROTISLOVNIH STRASTI | 2009 | |
| 5 | ONCE UPON AN ERASURE | 2009 | |
| 6 | EVROORIENTALIZEM/(Z)NOVA MEDICINA | 2009 | |
| 7 | HORIZONT BOJEV | 2009 | |
| 8 | DRUŽBENI IZZIVI RAZVOJA KONVERGENTNIH TEHNOLOGIJ | 2009 | |
| 9 | ZGODBA NEKEGA IZBRISA | 2008 | |
| 10 | LEZBIČNA GVERILA/ KRITIČNO MIŠLJENJE/ PRAVO IN OBLAST | 2008 | |
| 11 | VESELO NA BELO | 2008 | |
| 12 | MIGRACIJE/ALTERNATIVNI MEDIJI | 2007 | |
| 13 | Smrt in umiranje/glasba in performans | 2007 | |
| 14 | Umetnost / aktivizem \ spektakel | 2006 | |
| 15 | Yuniverzum / Ženske v znanosti | 2006 | |
| 16 | JAVNE IN ZASEBNE VOJNE | 2006 | |
| 17 | MULTITUDA | Antonio Negri, Michael Hardt | 2005 |
| 18 | »¡Alerta roja!«: teorije in prakse onkraj neoliberalizma | Marta Gregorčič | 2005 |
| 19 | ČKZ 221 | 2005 | |
| 20 | LATINSKA AMERIKA in (NE)MOČ OBLIKOVANJA | 2005 | |