Beletrinin novičnik

Napisala: Nina Pfajfar

Zorko Simčič piše neprekinjeno že celih sedem desetletij. Njegov opus je obširen in raznolik, saj ustvarja prozo, poezijo, dramatiko in esejistiko, pisal pa je tudi za otroke. Devetdesetletnik je pred kratkim izdal nov in zajeten roman Poslednji deseti bratje, v katerem zgodbe literarnih likov povezuje zdomstvo. Kot pri vseh svojih delih ne izpostavlja politične dimenzije povojne emigracije, ampak z mitološko figuro desetega brata razlaga zaznamovanost pregnanih, žrtvovanih v dobro skupnosti, kar pa osmišlja njihovo eksistenco. Usode njegovih literarnih oseb so del njegove življenjske zgodbe. Danes je politični emigrant, pričevalec o vojnem in povojnem dogajanju, klasik slovenske literature.

Čeprav ga literarni zgodovinarji, npr. Viktor Smolej, Jože Pogačnik, najobširneje pa Taras Kermauner, omenjajo s simpatijo, širšemu krogu bralcev ni znan. Eden od razlogov tiči v skoraj polstoletnem molku, saj je njegova prva povojna knjiga, roman Človek na obeh straneh stene, ki ga je spisal leta 1955 in v Buenos Airesu izdal dve leti zatem, v Ljubljani izšla šele leta 1991. Roman je takrat pri nas vzbudil precej pozornosti, prelomen je bil že zaradi svoje sodobnosti, Janko Kos ga je označil celo za »najpomembnejše delo slovenskega zdomstva«. Zanj je dobil tudi nagrado Prešernovega sklada, ki je bila tako prvič podeljena emigrantskemu književniku. Avtor je v predgovoru za slovensko izdajo opozoril, da branje s političnimi naočniki pelje stran od bistva. Pozornost to vitalno delo danes dobiva zaradi eksistencialne tesnobe in posledičnega ljubezenskega dvoma, ki sta spretno prikazana z begunsko izkušnjo. Svežina in neobremenjenost tega pisanja sta bistveni odliki in ju je Simčiču v tistem času lahko dajalo le zavetišče, ki mu je puščalo mnogo več svobode kot domovina. V letih, ko so pri nas pisali kramparsko poezijo in socialnorealistična dela, je Simčič že pisal modernistična dela, ki so odražala svoj čas in humanistično moralo, hkrati pa pričevala o prevaranem slovenskem domoljubju.

Tujost sebi in svetu, brezdomovinskost in razdvojenost so besede, ki poleg Človeka na obeh straneh stene zaznamujejo tudi Simčičevo življenje. Nastopa kot pričevalec ne le lastne usode, ampak usode vseh, ki danes lahko pričajo le še z zasutimi usti. Kljub nenehnemu spraševanju, ali ima breme tujstva višji smisel ali pa je naključje zgodovine, mu ni »preostalo drugega, kot da je vzljubil svojo usodo«. Ob vseh močeh, ki jih je za to potreboval, se ni nikoli pomiloval. Lahko ga postavimo ob bok v zadnjih letih slavljenemu starosti slovenske literature Borisu Pahorju, pa tega še do zdaj nismo naredili. To čudi še toliko bolj, ker je od doma odšel že kot priznan literat; za generacijski roman Prebujenje (1943) je namreč dobil Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. Pisatelj ga danes sicer imenuje »literarni nedonošenček« in bi ga najraje »spravil v klet«, kritiki pa so že ob prvencu v njem videli potencial: »Živ, bister, zelo samostojen pisatelj, ki bo zagotovo napisal še kaj zrelejšega, ko bo neposredno prizadetost zamenjal s pisateljsko razdaljo.«

Simčičeva usoda je begunska usoda: bežala sta že njegova primorska starša, Marija Jerman iz Župe in Tone Simčič - Šulinov iz Biljane, in sicer v Maribor, ki ga ima Simčič za najbolj zanimivo mesto, kar jih je kdaj videl. Ko je napočil vojni čas, je bežal najprej v Ljubljano, bil kratek čas prostovoljno v vojski v Zagrebu, kjer je doživel polom Jugoslavije, se kratek čas skrival, a so ga, ko se so začele racije, odvedli v furlanski Gonars, kjer sta bila tudi Balantič in Tršar. Poleg koncentracijskega taborišča ga je čakal odvzem državljanstva, njegova dela pa so se znašla na seznamu prepovedanih knjig. Ob koncu vojne je pred komunizmom zbežal na Koroško, pa v Rim, Trst in nazadnje čez ocean. Izgnanstvo, ki je že od rimskih časov poleg usmrtitve najhujša kazen, je bilo najprej nujno, nazadnje pa želeno, saj ni hotel živeti pod režimom, odgovornim za smrt obeh njegovih bratov domobrancev.

V argentinski politični emigraciji se je zgodil slovenski čudež, ki še zdaj ohranja slovenstvo predvsem s pomočjo Cerkve, zanj pa je zaslužen tudi Simčič. Kot prvi urednik revije Meddobje je imel stike s sodelavci z vsega sveta, v tem času si je intenzivno in seveda skrivno dopisoval s še danes zamolčanim »notranjim emigrantom« Stankom Majcnom (pisma so izšla tudi v knjižni obliki), nekaj pa tudi z Menartom, Pavčkom, Modrom in drugimi, poleg tega je predaval slovenščino na visokošolskem tečaju, kot član Slovenske kulturne akcije pa pomagal tudi pri organizaciji kulturnih dogodkov. Argentinska prestolnica je bila nasploh kulturno živahna, tudi literarno izredno zanimiva (Borges, Sabato …), vikendi pa so bili rezervirani za »našo stvar«; v najboljših časih je izhajalo dvanajst revij, delovale so tri gledališke skupine, številni pevski zbori in slovenske šole. Asimilacija bi pomenila tudi izgubo vrednot, ljudje pa so ohranjali pokončno držo in se borili zanje. Slovenstvo brez krščanstva še posebej v izseljenstvu ne bi moglo trajati toliko generacij.

Svoboda, ki mu jo je nudila tujina, in razdalja, s katero je gledal na dom in svet, je za slovenski literarni prostor nekaj posebnega: Simčičeva dela so izrazito svobodnega duha, saj prečkajo svetovnonazorske in duhovne meje, ki so nekoč (deloma pa tudi še danes) delile Slovence. Ta dela niso ideološko zaprta in poudarjajo univerzalno etiko, kljub temu pa njegova že petič ponatisnjena in močno pohvaljena drama Zgodaj dopolnjena mladost na Slovenskem še ni doživela uprizoritve, saj je v vsakem primeru premalo enostran(kar)ska. Avtor si uprizoritve, ki bi z režijo lahko pohabila njegovo misel, zato niti ne želi. To je misel o spravi, ki jo je vedno zagovarjal, a do nje žal »ne more priti, dokler se ne sprejmejo določena dejstva«.

Zaradi svoje politične usode je Zorko Simčič samohodec, ki je postal najmočnejša literarna osebnost slovenske diaspore in je v tem kulturnem prostoru brez primere.

*** 

Zorko Simčič: Poslednji deseti bratje

roman, knjižna zbirka Beletrina

Obseg: 719 strani

Redna cena: 49 €

Na spletni strani www.knjigarna-beletrina.com lahko knjigo kupite s 15-odstotnim popustom, za 41,65 €!

»Franzen je osupljiv pripovedovalec zgodb. V tej pomembni in branja vredni knjigi jih je orkestriral v brezhibno zabavno otožnost.«

Igor Bratož, Delo

»Svoboda je predvsem zgodba o tem, da ima človek lahko več življenj v enem življenju in da so ljudje veliko bolj zanimivi, kot kaže na prvi pogled. Bolj svobodni, če si upajo.«

Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Svoboda je najnovejši roman Jonathana Franzna, na katerega so bralci čakali skoraj desetletje. Franznu je uspela briljantna pripoved, ki je ogledalo ameriške sodobne družbe in daje misliti o odločitvah, ki jih moramo v življenju vseskozi sprejemati. Ko nam pripoveduje zgodbo ameriške družine Berglund, se sprehodi od najstniškega poželenja do kompromisov srednjih let. Zvest svojemu slogu in epski širini govori o ljubezni in zakonu, v katerem ima svoboda posameznika, pa naj bo to zakonski partner, ljubimec, prijatelj ali sosed, izredno pomembno, če ne ključno vlogo. Toda, kar je za nekoga svoboda, je lahko že za njegovega najbližjega nesvoboda in zatiranje.

***

roman, knjižna zbirka Beletrina

prevod: Jure Potokar

Obseg: 719 strani

Redna cena: 36 €

***

Bralci e-novičnika lahko knjigo kupijo kar 25 odstotkov ceneje, za samo 27 €.

Naročila sprejemamo na info@prodaja.org ali po telefonu (01) 200 37 13. Akcija velja do 29. 2. 2012.

Akcija velja samo za fizične osebe.

V prvem desetletju 13. stoletja je Wolfram iz Eschenbacha napisal najslavnejše delo nemške srednjeveške književnosti, ep Parzival. V njem je v zgodbo prelil mitološko motiviko kralja Arturja, vitezov okrogle mize in junaka, ki išče sveti gral. V epu izvemo, da izvira Parzivalov rod po očetovi liniji iz Hajdine pri Ptuju, Hajdina daje ime njegovemu staremu očetu Gandinu.

Jani Virk, ki se z epom Parzival ukvarja tudi v svoji doktorski disertaciji, je ustvaril natančno tapiserijo iz redkih podatkov, ki jih imamo o tem času v naših krajih. Glavni junak, vitez Viljem, nekdanji angleški templjar, skrbno skriva svojo preteklost in skrivnostni zaklad, ki ga je prinesel iz Svete dežele. Njegovo nenavadno razburkano življenje, ki se umiri le v naročju slovanske žene Lepe, bo ostalo zanamcem le, če bo zapisano na dragocenem pergamentu, ki pa se zlahka spremeni v dim ...

Vabljeni k branju odlomka iz romana, ki izide 10. 2. 2012!

***

Viljem sam sedi v veliki jedilnici in obeduje, pred sabo ima na krožniku ribo z zelenjavo in vrč vina, razredčenega z vodo. Skoraj pri koncu je že, vsake toliko pogleda proti vratom, kdaj bo prišel Peter. Priorja je kot vedno prosil, naj pošlje ponj, in ne ve niti tega, ali je to storil, niti tega, ali Peter namerava priti. Pozna zapoved iz pravil kartuzijanov, naj menihi govorijo le, kadar je to nujno, ve, da v njegovih obiskih samostana in njunih pogovorih za Petra ni nič nujnega. Z vsakim obiskom čuti, da si imata vedno manj povedati in da sta si vedno dlje. »Molim, delam, prepisujem,« so edine njegove besede, ki se jih Viljem spomni od zadnjega obiska, in ko zdaj premišljuje, o čem sta se še pogovarjala, se mu zdi, da Peter sploh ni govoril kaj drugega, kot nekajkrat ponovil te besede.

Vdihuje hladni, pusti samostanski zrak, po ustih vrti razredčeno vino in se spominja, kako sta se kot mlada študenta spoznala v Oxfordu in odšla po znanje in dogodivščine naprej v Pariz, kjer sta, zaradi strahospoštovanja do slavnih učiteljev in velikega mesta s sijajno katedralo Notre-Dame, ki se je dvigovala v nebo kot Jakobova lestev, prve mesece samo hodila na predavanja na grič Svete Genovefe in potem doma študirala. Šele po pol leta sta si upala s starejšimi študenti previdno naokrog po mestu, uvajati sta se začela najprej v dnevno in potem kmalu tudi v nočno življenje velikega mesta. V neki krčmi ob Seni sta spoznala vaganta iz Normandije, ki je prepeval drzne in nenavadne pesmi in poznal vse svetle, še precej bolje pa temne kotičke Pariza, spoprijateljili so se in začela sta z njim pohajati naokrog. Vedno manj sta se ukvarjala s spisi Aristotela, Abelarda, Petra Lombarda, vedno manj z gramatiko, retoriko in logiko, vedno pogosteje sta popivala in kockala naokrog po krčmah, skupaj s pisano druščino študentov, pevcev in zabavljačev sta prepevala pesmi, ki so slavile svobodnjaško, nevezano življenje in se rogale vsemu, še posebno duhovščini in preobjedenemu dvoru papeža iz Rima. Zamenjala sta dan za noč, knjige za kocke in pijačo in se začela zapletati z lahkoživkami, odkrivala sta povsem nov svet, v katerem sta se počutila kot vladarja kraljestva, močnejša kot Kapetingi v svoji Franciji, in ta njun svet se je vedno bolj širil in je iz sebe potiskal Boga, dokler nista neke noči v pijanskem prepiru in pretepu ob Menjalniškem mostu v reko vrgla nekega gobezdavega študenta iz Pikardije, ki pa ni znal plavati in je utonil. Tako kot se je njegovo telo potapljalo proti dnu Sene, se je njuna duša začela potapljati proti breznu večnega pogubljenja. Še isto noč sta zapustila Pariz, ta vagabundski veseljaški raj na zemlji, cvet sveta in balzam vsega vesolja, ki pa se je njima naenkrat zatemnil z veliko senco strašnega greha, pobegnila sta nazaj v Anglijo, s težo uboja nad sabo, pretežko za njuna mlada ramena, razlomljena v neuspelem poskusu brezskrbnega poleta nad življenjem. Že na poti čez morje sta izvedela, da v njunem rodnem Wiltshiru ponovno razsaja gobavost in da je Viljemov starejši brat padel med vojaškim pohodom kralja Henrika proti upornim skupinam Ircev na zahodni meji njegovega kraljestvawenryja. . Ko sta prišla domov, sta ugotovila, da je gobavost udarila tudi v njuni družini, Petrova mama je umrla pred nekaj dnevi, njegov oče in Viljemova starša so bili v oskrbi pri redu sv. Lazarja. Ko sta jih videla, je bilo obema jasno: njihovi obrazi in telesa so se razkrajali, kot sta se začeli razkrajati njuni duši, ko sta v Parizu stopila na pot greha in razvrata in zakrivila, da je čez njun rod potegnil piš trohnenja, umiranja in smrti. Peter je ukrepal takoj, vse, kar je bilo njegovo dotedanje življenje, je pustil za seboj in zaprosil za vstop v samostan kartuzijancev v Withamu, Viljem pa se je umaknil na grad svojih staršev, knjige in vino zamenjal za orožje za bojevanje in lov in kot najstarejši živi sin prevzel grofijo. Nekako prepričan je bil, da se bo tako najlaže odkupil za prekletstvo, ki ga je priklical nad svojo družino. To pa si ni pomišljalo zadajati novih udarcev. Kmalu sta, razjedena od gobavosti, umrla oba njegova starša, nekaj tednov zatem po nesreči pri lovu mlajši brat in med porodom prvega otroka še edina sestra. Ostal je sam, pogorišče lastne rodbine, brez ženske in žene, neusmiljen do sebe in užitkov, ki bi jih lahko še nudilo življenje. Leta 1187 je Saladin s svojo vojsko zavzel Jeruzalem, krščanski svet je bil poražen in ponižan in papež je razglasil popolne odpustke grehov za vse, ki se bodo udeležili križarske vojne ali v njej padli. Viljem je bil prepričan, da mu Bog ponuja zadnjo priložnost za rešitev, mlad moški pri petindvajsetih je takrat še lahko verjel, česar zdaj, po sedemnajstih letih, ne bi verjel več, da bo to njegovi duši zares prineslo rešitev pred večnim pogubljenjem. Po letih mučnih notranjih bojev in strahu za svojo dušo je dokončno presekal z vsem, kar je sestavljalo njegovo dotedanje življenje, predal je vse svoje premoženje templjarjem, s tremi konji in vojaško opremo v Londonu stopil v njihov red in čez nekaj tednov iz Anglije odplul do Marseilla in od tam naprej v Sveto deželo.

Ko sta se mladostna prijatelja pred tremi leti nenadejano ponovno srečala med zidovi žičke kartuzije, je vmes preteklo časa za eno celo življenje odraslega človeka. Peter je bil skoraj dvajset let menih v Withamu, kjer je najprej zaslovel po svoji lepi pisavi in kasneje po posebni spretnosti s peresom iz trstike in raznobarvnimi tintami, s katero je oživljal iniciale, zavite v bujne rastlinske in živalske oblike. V Withamu bi ostal do konca življenja, če ne bi v Angliji po smrti Riharda Levjesrčnega zavladal njegov mlajši brat Ivan Brez zemlje. Peter je imel novega kralja za slabiča, od nekdaj ga je preziral in sovražil zaradi njegovih spletk, neotesanosti in dvolične pretkanosti. Njegovo prostaško vedenje in njegova nizkotna dejanja so postali po prevzemu oblasti še bolj očitni in v nebo vpijoči, in v deželah pod njegovo oblastjo ni bilo osamljenega kraja in samotne meniške celice, kamor bi se bilo mogoče skriti pred njimi. Ko je Peter za zidovi Withama od meniških bratov izvedel, da se je njihov svetni vladar Ivan kmalu po izvolitvi za kralja ločil od svoje prve žene in si iz južne Francije pripeljal za ženo osemletno Izabelo in kljub njeni mladosti na njej tudi takoj uveljavil svoje pravice poročenega moža, je priorja prosil za premestitev v drug samostan: ni več želel živeti v deželi, ki ji je zavladal tak človek, in ni si smel dovoliti, da njegovo življenje in delo, ki ju je hotel v celoti posvečati Bogu, vznemirjata sovraštvo in prezir. Že pred leti je od stavbenika Aynardusa, ki je po opravljenem delu v kartuziji svetega Janeza Krstnika odšel na oddaljeni Otok med borne zidove Withama postavljat stavbe, vredne božje slave, izvedel za kartuzijo na drugem koncu krščanske Evrope, ki je v zavetju hribov in dreves tako blizu Bogu, da običajen človek komaj še lahko prenese toliko miru in lepote; naredil je obratno pot od slavnega stavbenika in nadaljeval svoje molitve in prepisovanje v globokem, negibnem miru kartuzije na Štajerskem. Viljem pa je v tem času prehodil pot od pekla do nebes in nazaj in se potem končno zataknil nekje vmes, s telesom v objemu svoje Lepe na robu nebes, z dušo v labirintih na robu pekla, v katerih se je skrivalo več vprašanj kot odgovorov. V bitkah od Gaze in Hebrona do Antiohije je prekrižaril svet okrog Jeruzalema in nekajkrat za las ušel smrti, nekaj časa, po okrevanjih od hujših ran, spremljal romarje na poti do Jordana in kasneje enkrat plul do Marseilla, da je kot del oboroženega spremstva v Sveto deželo varno pripeljal romarje, da jih ni doletela enaka usoda, kot tiste na ladjah pisanskih in genoveških trgovcev, ki so na drugi strani Sredozemlja pogosto pristali naravnost v suženjstvu muslimanov. Potem mu je templjarski senešal izkazal svoje veliko zaupanje in ga je začel pošiljati na misije v Evropo, k vplivnim templjarskim zakladnikom v Pariz, London in v druga pomembna središča templjarskega reda. Prenašal je sporočila za vladarje, barone in visoke cerkvene dostojanstvenike, v templjarske trdnjave, obkrožene s pogani, je nazaj prinašal denar in darovnice, nujno potrebne za vzdrževanje templjarske vojske in trdnjav in za drago vojskovanje. Na tretji od takšnih misij, ko je bil namenjen k templjarjem v London in potem z dragocenim predmetom v majhni skrinjici za zakladnika pariških templjarjev naprej v Pariz, je v spremstvu Riharda Levjesrčnega na galeji s Krfa priplul v bližino Benetk, nedaleč od Ogleja doživel brodolom in potem na Koroškem padel v ujetništvo bratov po veri in se znašel v ječi Friderikovega gradu na Ptuju, kjer so nanj pozabili vsi in kjer je namesto konca potem dočakal začetek novega življenja.

Zdaj nekdanja prijatelja spet sedita združena v istem prostoru, drug nasproti drugega, kot sta nekoč sedela v Oxfordu in Parizu, molče se gledata in čakata, kdo bo prvi spregovoril. Viljem ne najde besed, zmeden je od pogleda na prijatelja, bledikavo potopljenega pod belo kuto in raševinasto srajco. Ko sta bila tako skupaj pred slabega pol leta, je v njegovem pogledu prvič zaznal neko čudno mešanico odsotnosti in strahu, vendar je bilo takrat njegovo telo še krepko kot vedno; zdaj pred njim sedi osivel, usahel moški, kot da bi zima iz njega izčrpala vse življenjske sokove in pomlad v njem ne najde ničesar več, kar bi lahko napolnila s svežimi sokovi. V brezizraznem lesku Petrovih oči Viljem ne more več prepoznati fanta, s katerim se je potikal po Oxfordu in Parizu, niti zrelega moškega, ki mu je razen ob zadnjem srečanju s prijateljsko toplino v glasu vedno znova povedal kaj novega o Angliji, o usodi vitezov, ki so umorili canterburyjskega škofa Tomaža Becketa, o tem, kako je dal angleški kralj Henrik kartuzijo Witham zgraditi zaradi slabe vesti po uboju svojega nekdanjega kanclerja in prijatelja, umorjenega škofa Becketa, o obiskih kralja Henrika, ki je imel v bližini samostana svoja lovišča, in potem o njegovi smrti, o tem, kako je vsa Anglija zbirala denar in dragoceno kovinsko posodje, da je nemški cesar  spustil iz ujetništva Riharda Levjesrčnega, pa o vladanju tega kralja Angležev, ki je komaj kaj znal angleško, in o njegovem koncu, ko je bil na višku moči in ga je ves svet častil ali pa se ga vsaj bal, o njegovem počasnem umiranju zaradi rane po napadu na grad Chalus-Chabrol nedaleč od Limogesa, o menihih iz Glastonburyja, ki so trdili, da so našli grob kralja Arturja in njegove žene Guinevere, o vedno večji moči baronov v Angliji in o sporih med vladarji in Cerkvijo, o vsem, kar je Viljema vračalo nazaj na rodni otok, ne da bi mu bilo treba v resnici odpotovati tja.

»Prepisujem Guiga Kartuzijana,« z glasom brez zvena, kot da bi ga v grlu zadušili prah in pajčevine, komaj slišno prvi prekine tišino Peter. »Pot k Bogu je lahka,« nadaljuje s skrhanim, neprepoznavnim glasom, ki kot da ni njegov, »saj na njej napreduješ, ko odložiš to ali ono breme. Težka bi bila, če bi si moral na njej bremena nalagati. Zato odlagaj bremena in se znebi vsega, potem pa se odpovej še samemu sebi.« Iz svoje negibnosti iz naročja na mizo dvigne obe roki, Viljem misli, da ju bo stegnil proti njemu in se ga dotaknil, vendar se le opre ob mizo in vstane. »Jaz sem se že znebil vsega in se odpovedal samemu sebi,« reče še tiho med obračanjem, ne da bi se v njegovih očeh in togem obrazu premaknilo karkoli drugega kot suha črta ust. Obrne se in oddrsa iz prostora, sključen v svoji sivini in potopljen v svoj mir, v katerega se razpušča njegovo življenje. Viljem negibno gleda za njim, prešine ga prizor iz spomina, kako v Sveti deželi v trdnjavi Krak des Chevaliers njegovega templjarskega tovariša polagajo v kamnit sarkofag; oba prizora se neločljivo prekrijeta, skozi motno kopreno solznih oči se pred njim razpušča podoba prijatelja Petra, in Viljem ve, da ga ne bo nikoli več videl.

***

Jani Virk: Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim

knjižna zbirka Zapisani v Ptuj

cena: 25 €

Novosti na knjižnih policah v mesecu februarju

IZID: 10. 2. 2012

Gorazd Kocijančič: PRIMOŽ TRUBAR ZAPUŠČA LJUBLJANO

pesniška zbirka

Po konceptualno dovršeni knjigi Certamen spirituale (Beletrina, 2008), ki je v slovensko poezijo vrnila obdelavo klasičnega vprašanja o duhovnem boju, je trenutno najvplivnejši slovenski konfesionalni pesnik zastavil novo vprašanje: Kdo vse pa ni Trubar, zdaj, tukaj?

***

Milan Kleč: TROJKE

roman

Trojke so roman o prijateljskih trojkah, o ljubezenskih trikotnikih in o treh počitniških destinacijah: Aleksandriji, otoku Susak ter Kreti. In so roman o samoti. O človeku, ki ga vse bolj skrbi nenehno druženje z nezanesljivimi moškimi prijatelji in očitno skrhana ljubezenska zveza in ki nazadnje izpade iz vseh trojk ter ostane sam.

***

Roberto Bolaño: DIVJI DETEKTIVI

prevod: Veronika Rot

roman

Skrivnostna glavna junaka, divja detektiva Arturo Belano in Ulises Lima, sta revna revolucionarja, ki se preživljata z občasnim preprodajanjem marihuane. Boemska pesnika, ustanovitelja pesniške struje visceralnega realizma, se podata za sledjo skrivnostne pesnice Cesáree Tinajero, izginule v letih takoj po mehiški revoluciji. Divja detektiva nista le onadva, temveč tudi vsi (z bralci vred), ki skozi svoje zgodbe iščejo sled za njima ...

***

Ne zamudite tudi pogovorov o knjigah Študentske založbe in festivala Literature sveta – Fabula, ki se bo začel konec meseca februarja (27. 2.–10. 3. 2012). Obiskali ga bodo:

AMITAV GHOSH, Indija

LEENA KROHN, Finska  

MIHAIL ŠIŠKIN, Rusija   

HANIF KUREISHI , Velika Britanija

Program festivala je dostopen na www.festival-fabula.org/2012!

***

Ostali dogodki:

torek, 7. 2. 2012, ob 19.00

Gledališče Koper

Koper

Vabljeni na srečanje z igralcem Borisom Cavazzo in avtorico njegove biografije z naslovom Cavazza, Vesno Milek.

četrtek, 9. 2. 2012, ob 18.00

Knjižnica Otona Župančiča

Ljubljana

Katarina, falirana študentka ekonomije, se malo iz zdolgočasenosti, malo iz maščevanja bivšemu ljubimcu spusti v razmerje z Davorjem, ki je, ne da bi za to vedel, HIV pozitiven ... O zapletih, ki sledijo, se bo z avtorico, Lucijo Stepančič, pogovarjala Mojca Kumerdej.

torek, 14. 2. 2012, ob 19.00

Trubarjeva hiša Literature

Ljubljana

Gorazd Kocijančič bo skozi pogovor z Alenom Albinom Širco predstavil najnovejšo pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano. 

sreda, 15. 2. 2012, ob 18.00

Mestna knjižnica Ljubljana - Bežigrad

Ljubljana

V okviru projekta Mesto bere vas vabimo na srečanje s pisateljem Miho Mazzinijem.

torek, 21. 2. 2012, ob 19.30

Mestna knjižnica Ljubljana - Šiška

Ljubljana

V knjižnici Šiška bo, prav tako v okviru projekta Mesto bere, gostoval avtor uspešnic Čefurji raus! in Jugoslavija, moja dežela, Goran Vojnović. Vabljeni na srečanje s pisateljem, režiserjem in scenaristom.

sreda, 22. 2. 2012, ob 19.00

Modra soba, Filozofska fakulteta

Ljubljana

O dolžnostih je zadnji esej rimskega filozofa Cicerona. Delo je razdeljeno na tri knjige, v katerih koncipira najboljši način življenja in obnašanja. V nasprotju z ostalimi Ciceronovimi besedili je O dolžnostih spisano v sproščenem anekdotičnem slogu, katerega pomenske izpeljave so pretresale duhovno zgodovino Evrope. O knjigi se bosta s Francijem Zoretom pogovarjala prevajalka Nada Grošelj in avtor spremne besede Brane Senegačnik.

***

FABULA PRED FABULO

sreda, 22. 2., ob 18.00

Koper, Knjigarna Libris

Pogovor z Gabrielo Babnik

Povezuje: Breda Biščak

četrtek, 23. 2., ob 18.00

Lendava, Knjižnica Lendava

Pogovor z Goranom Vojnovićem

Povezuje: Petra Bobovec Szabó

petek, 24. 2., ob 18.00

Mozirje, Knjižnica Mozirje

Pogovor z Andrejem Skubicem

Povezuje: Mateja Ugovšek

Pogovor o Virginiji Woolf

10. januar 2012, Slovenska kinoteka

Ob izidu zbrane kratke proze Znamenje na steni kultne angleške avtorice z začetka 20. stoletja Virginie Woolf smo v dvorani Slovenske kinoteke pripravili odmeven literarno-filmski večer. Polna dvorana obiskovalcev je najprej prisluhnila pogovoru prof. dr. Alojzije Zupan Sosič, avtorice spremne besede h knjigi, dr. Irene Svetek in Marije Zidar, ki so razpravljale o V. Woolf kot eni najprepoznavnejših avtoric literarnega modernizma. Danes jo postavljamo ob bok drugemu velikemu modernistu Jamesu Joyceu, čeprav je takrat med njima obstajalo nesoglasje in je, kakor je povedala ena od govornic, V. Woolf njegova stališča močno kritizirala.

Zaradi prepoznavne pisave in stališč, ki jih je zastopala, je aktualna še danes, saj se je zavzemala tudi za pravice žensk, predvsem za ekonomsko neodvisnost, ki jo je celo favorizirala pred takrat aktualno volilno pravico. Kot zanimivost je dr. Sosičeva dodala, da V. Woolf čas ni povozil tudi zato, ker je pravilno napovedala, kako se bosta razvijali vlogi spolov – ne k vse večjemu ločevanju, ampak k združevanju v obliki danes vseprisotne androginosti.

Predstavitev Franznove Svobode

16. januar 2012, Kavarna Union

Več kot 700 strani obsegajočo uspešnico, ki prinaša družinsko sago z nemalo avtobiografskimi elementi, so v kavarni hotela Union predstavili filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl, kulturna novinarka in urednica Saša Šavel Burkart ter radijski voditelj Jure Longyka, ki je interpretiral odlomke iz romana.

Večer ni bil zanimiv le zaradi neprizanesljive analize romanesknih likov v Svobodi, ki pred bralcem razgrinjajo cel spekter strahov, neuspehov in strasti ameriške družbe, ampak tudi zaradi pripovedi osebnih izkušenj dr. Renate Salecl, ki je v Ameriki preživela dovolj časa, da je poslušalcem lahko predstavila vsakdan kulture, na kateri temelji roman Svoboda.