Beletrinin novičnik
Beletrinin novičnik: JANUAR 2012
|
OBRAZ MESECA
Jonathan Franzen, pisatelj
Svoboda, ki je vzela in dala svobodo
OBRAZ MESECA: JONATHAN FRANZEN, pisatelj Svoboda, ki je vzela in dala svobodo Napisala: Kristina Božič
Literarni ljubljenec in dobitnik ameriške nacionalne nagrade za knjigo leta 2001 se je po intenzivni promociji romana Svoboda konec leta 2010 odločil za potovanje na Masafuero. Masafuera je otok v južnem Pacifiku, 800 tisoč kilometrov od zahodne obale osrednjega Čila. Tam na strmih skalah in previsih živijo tjulnji in ptice in le ko je toplo, se tam ustavijo ribiči na jastoge. Otočje, katerega del je Masafuera, naj bi navdihnilo pripoved Daniela Defoeja o Robinsonu Crusoeju. Oba zadnja Franznova romana so zaznamovale izgube. V začetku devetdesetih se je končal njegov 14-letni zakon, leta 1995 je po letih Alzheimerjeve bolezni pokopal svojega očeta in le nekaj let zatem mamo. Popravki, ki so izšli deset dni pred napadom na New York septembra 2001, so bili odraz pisanja pisatelja, čigar življenje se je popolnoma spremenilo. Popravke je pisal sedem let in jih v veliki meri napisal v zadnjem letu. Za Svobodo je potreboval devet let in po sedmih letih je kazalo slabo. Poleti 2008 je imel glas protagonistke Patty, a ne kaj dosti drugega. Hotel se je pogovarjati. Ponavadi je v takih trenutkih poklical prijatelja Davida Fosterja Wallacea. Spoznala sta se, ko je Wallace prebral njegov prvi roman iz leta 1988 Sedemindvajseto mesto in mu pisal. Vse odtlej sta klepetala po telefonu, zaključevala drug drugemu stavke, debatirala o literaturi in pisanju. A Wallace je trpel za depresijo in je leta 2008 preživel svoje zadnje poletje. Franzen je jeseni po prijateljevi smrti odšel v trgovino s tobakom. Wallace je žvečil tobak, Franzen je nehal kaditi desetletje prej, a je vseeno kupil tobak za žvečenje. Odšel je v svojo zatemnjeno pisarno na Manhattnu, kjer ni ničesar razen stola in mize in na njej računalnik brez interneta. Tobak je bil groznega okusa, a Franzen je žvečil. In žvečil. In pisal. Dobro leto zatem je oddal prvi osnutek romana Svoboda, ki je sedaj preveden tudi v slovenščino. Pisanje Svobode ga je, kot je ugotovil v lanskoletnem intervjuju za newyorški radio, odvrnilo od občutka, da je še vedno ni odrasel. “Ena glavnih razlik med mladostnikom in odraslim je, da se morajo odrasli odreči določeni svobodi. Ne morejo preležati dneva v postelji. Ne morejo biti cel niz reči, ampak so lahko le eno ali dvoje. Po smrti staršev sem še vedno ostal jezni, uporniški najstnik, ki je od časa do časa prevzel vlogo “strogega starša” in napisal resen esej ali dva. Sedaj imam prvič občutek, da imam enainpetdeset let. Šokantno je ... Kajti smrt je drugačna, ko jo vidiš pri starših ali ljudeh njihove generacije, in ko jo vidiš pri nekom, ki je bil prijatelj in celo nekaj let mlajši.” Občutek, da je čas minljiv in da ga je treba z radovednostjo in radostjo koristiti, je zdaj nujen in vseprisoten. Preden je odšel na Masafuero, popotovanje, ki ga je opisal v New Yorkerju, se je Franzen ustavil pri Karen Green, ženi pokojnega Wallacea. Vprašala ga je, ali bi hotel del pepela umrlega prijatelja raztresti na tem oddaljenem in nenaseljenem otoku. Franzen je odšel z leseno škatlo v obliki knjige. Njegova nova knjiga je bila napisana in predstavljena ter deležna dobrih kritik. Ostalo je nedokončano slovo od prijatelja, poskus razumeti. Del žalosti in jeze je skupaj s pepelom ostal na otoku. Svoboda, naslov knjige, ki ga je Franzen izbral že leta 2003 na slepo, ne da bi vedel, o čem bo zares pisal, je postala raznoter simbol različnih resničnosti. Na ameriškem srednjem vzhodu rojeni Franzen je izpolnil pričakovanja in posegel še višje in drugam, kot so se bralci in kritiki nadejali po Popravkih. Svoboda je zgodba o starševstvu nekoč in danes. O tem, kar vidi Franzen v svoji okolici in kar je izkusil sam kot otrok. Odrasel je v družini, kot pravi sam, s kar štirimi starši. Bil je tretji sin z dvema mnogo starejšima bratoma. Oče in mama sta ponujala staromodno interpretacijo družbe in vrednot. Brata, drugi par staršev, sta bila utelešenje svobodnjaškega duha šestdesetih. Svobodo sta z navdušenjem prebrala ameriški predsednik Barack Obama in Oprah Winfrey, ki je knjigo razglasila za mojstrovino in s Franznom zgladila nerodnosti, ki so nastale zaradi nesrečno citiranih izjav ob romanu Popravki. Franzen pripoveduje, da še naprej ustvarja junake, ki so mu pri srcu, zato da lahko nanje nagrmadi neznosne situacije. Piše, da bi ga brali in ob tem uživali. Hoče biti bralcem privlačen pisec. Za to trdo dela, bere in piše že več kot trideset let. Novinarski prispevki mu omogočajo politični angažma in razgrinjanje očaranosti s pticami in zaskrbljenosti zaradi onesnaževanja ter izkoriščanja narave. Je pisec z izjemnim mikroskopskim pogledom na družbo, v kateri živi. Zanima ga družina kot osnovna celica življenja in odnosi znotraj nje, ki so hkrati vir tegob, frustracij, bolečin in obsesij. “Glavna in najočitnejša naloga družine je, da ustvari travme in občutke nesreče v posamezniku,” je Jonathan Franzen razlagal po uspehu Popravkov. V Svobodi ni travme, ki bi umanjkala. In knjiga je napisana tako dobro, kot da je vse res in je bralčevo življenje odvisno od tega, da prebere vse do zadnjega stavka. Hkrati ostaja zvesta ameriški tradiciji: življenje je zgodba, ki je tudi vir smeha, premagani neuspehi in travme pa so le novi začetki v boljša nadaljevanja. ***
Jonathan Franzen: Svoboda roman, knjižna zbirka Beletrina prevod: Jure Potokar Obseg: 719 strani Redna cena: 36 €
Na spletni strani www.knjigarna-beletrina.com lahko knjigo kupite s 15-odstotnim popustom, za 30,60 €! |
|
KNJIGA V AKCIJI
Tomaž Kosmač: Varnost
Duhovit roman o življenju nekega bohema
KNJIGA V AKCIJI Tomaž Kosmač: Varnost Duhovit roman o življenju nekega bohema
**** Tomaž Kosmač: Varnost obseg: 154 strani redna cena: 24 € Bralci e-novičnika lahko knjigo kupijo kar 25 odstotkov ceneje, za samo 18 €. Naročila sprejemamo na info@prodaja.org ali po telefonu 01 200 37 13. Akcija velja do 31. 1. 2012. Akcija velja samo za fizične osebe in se izključuje z ostalimi popusti. |
|
BRANJE ZA POKUŠINO
Aleš Čar: O znosnosti
Kronika neke družine skozi tri generacije
BRANJE ZA POKUŠINO Aleš Čar: O ZNOSNOSTI Kronika neke družine skozi tri generacije
Vabljeni k branju odlomka iz romana!
Foter Pri starem Fotru sta bili samo dve možnosti. Ali je prihajal na obisk vsak dan ali pa ga sploh ni bilo. Tistega deževnega aprilskega popoldneva leta 1986 so se po letu in pol vhodna vrata odprla brez trkanja, zvonjenja in ostalih sranj. Po stanovanju se je razlegel o-la-la, kot uvodni takt polke, po hodniku so zaropotali trdi čevlji, čeprav se je pri nas dosledno sezuvalo, zaslišal se je zdrs kuhinjskih vrat, nekaj se je premaknilo na kuhinjski mizi, potem se je stanovanje spet potopilo v tišino. Previdno sem se pobral in pokukal v kuhinjo. Sedel je na stolu ob radiatorju s svojo scufano baretko na glavi, s svojimi cigaretami Ibar brez filtra med rumenimi prsti, z večno istimi čevlji na nogah in z večno pomečkanim in usranim robcem, ki ga je vlačil iz žepa. Kje pa je …? Spi, sem previdno zaprl vrata in že točil vodo v džezvo. Boš dal gor …? Že dajem … Ob mizi sem zagledal vreči mehkega krompirja, ki sem ga celo popoldne nakladal v prtljažnike, zaradi česar me je še vedno vse bolelo. Dva dni pred tem me je snel pred Nebesi in me odvlekel pred kup krompirja pod svojo bajto, ki je bil višji od barak in dolg skoraj kot dvorišče. Preložila naj bi ga tekom tistega in naslednjega popoldneva, saj so za naslednje dni napovedovali dež. Ničesar nisem imel v glavi. Še manj za bregom. Gledal sem tisti kup in vse se je zdelo preprosto nemogoče. Teta iz Belgije pride na obisk, sem rekel. V trenutku ga je umirilo. Iz žepa je povlekel svoj večno pomečkan in usran robec, si obrisal plešo pod baretko, vrat in sive hitlerjevske brke, vtaknil robec nazaj in se zarežal oziroma bolje povedano poskušal zarežati. Obmolknil je tako odsekano, tako netipično za njega, da sem se iz grozljivega kupa krompirja, ki me je spravljal v obup, prestavil na njega. Bil je videti preprosto nemočen. Nekaj mu enostavno ni bilo jasno. Spet je povlekel robec iz žepa, se spet obrisal in se spet poskušal zarežati. Petkrat. Štel sem. Petkrat je ponovil koreografijo, se petkrat poskušal zarežati in petkrat ostal praznih rok. Ničesar ni mogel dobiti od mene, ker preprosto nisem imel pojma, kaj se dogaja. Izgubljal je obrate, tla pod nogami, in ni bilo osebe na svetu, ki bi mu lahko pomagala. Kdo pravi …? je končno požrl slino. To je točka, kjer je star Foter, kot sem ga poznal do takrat, preprosto izginil. Nikoli še ni preložil dela, tisti in naslednji dan ga je. Nikoli še ni dal nič pod ceno, naslednji dan pa je spustil po Mestu novico o tako nizki ceni krompirja, da sem ob štirih priletel naravnost pred dolgo vrsto, v kateri so bili znani obrazi z vseh koncev Mesta. Nikoli ni prekršil niti enega varnostnega ukrepa, tokrat je povozil popolnoma vse nenapisane dogovore, ki sva se jih dosledno držala zadnje leto in pol. Rekel mi je samo, da bom ljudem pomagal nalagati krompir v prtljažnike. Bil sem v šoku. Vprašal sem ga, če je normalen. Bilo mu je popolnoma vseeno. Obrnil se je stran. Igre je bilo konec. Že v tistem trenutku. Nič mi ni bilo jasno. Naslednji dan med kosilom se je odvil pričakovan scenarij. Moja dva sta ponorela, dobil sem dva tedna hausaresta. Na popoldanski dremež sem se odpravil prepričan, da s starim Fotrom, tako kot ostala družina, v življenju ne spregovorim več. No, uro kasneje so se odprla vhodna vrata in po letu in pol je v naše stanovanje vstopil star Foter. Preden sem se zavedel, sem mu kuhal kavo in vlačil vreči mehkega krompirja na balkon, da Tretja ne znori zaradi svinjarije, ko se prebudi. Že tako bo šok popoln. Potem sem se postavil na svoje mesto z eno nogo v kuhinji in z drugo na balkonu, da v delčku sekunde frcnem čik prek balkona, če se Stari prebudi. Že v tistem trenutku sem ga gledal z novimi očmi. To preprosto ni bil on. Čista nemoč. Popolna agonija. Z iste točke sem ga gledal leto in pol nazaj, ko mu je Tretja med pomivanjem posode mimogrede navrgla, da so našega Starega skupaj z Jelcem, šefom Udbe v Mestu, in enim pomembnejšim birokratom na občini, ki je po osamosvojitvi dočakal upokojitev kot vzgojitelj v vrtcu, postavili v občinsko komisijo za oceno popotresne škode na objektih. Videl sem, kako je ob novici zažarel, kako se je sredi maminega stavka pobral in se odpeljal naravnost v svojo staro knapovsko bajto z nizkimi lesenimi stropi, kjer je vzel v roke kramp in se lotil razbijanja lastne hiše. Zdelo se mu je popolnoma samoumevno, da bo prek našega Starega v komisiji izvedel generalno obnovo hiše na račun države, pri čemer je načrt zajemal predelavo kleti, prvega nadstropja in barak na spodnjem dvorišču v prava skladišča z avstrijskimi in italijanskimi sistemi za kontroliranje temperature in vlažnosti zraka. Ko se je Tretja nekaj dni kasneje zavedala, kaj se dogaja, je bilo že prepozno. Samo še gledala je lahko. Bilo je jasno, da bosta na oceni popotresne škode padli obe zavesi, mrak profita pri starem Fotru in mrak pravičnosti pri Starem. Na istem mestu sem stal in gledal starega Fotra nekaj dni kasneje, ko se mu je začel med kričanjem Tretje in Starega na obrazu strjevati defenziven nasmešek, ko je odkorakal skozi vrata in za leto in pol prekinil vsako komunikacijo. Do tistega aprila 1986, ko je nenajavljen prikorakal v stanovanje, je nikoli ni obnovil na lastno iniciativo. Krompir ti je prinesel, sem rekel Tretji. Nikakor se ni znala premakniti z vrat. Njen pogled je bil neopisljiv. Bilo je očitno, da sama ne bo zmogla, zato sem se spustil s pulta, jo prijel za roko, jo posedel za mizo, ji postregel s kavo in zraven položil cigarete. No, rabila je še nekaj debelih in skrajno negotovih minut, preden je zmogla prvi kontroliran gib. Popravila si je pomečkano trajno. Krompir sem ti prinesel, je tiho zarohnel star Foter. Na balkonu je, sem ji olajšal iskanje. Naredila je prvi požirek kave in prižgala prvo cigareto. Star Foter se je lotil preučevanja pečice. V tistem trenutku je bilo še vedno mogoče popolnoma vse. Že tak je čist zmešan, pol pa še ti …!? je bil njen prvi stavek po letu in pol. Gledala je v starega Fotra, kazala pa vame. Roka je padla na mizo, pogled pa je ostal. Kak pa si? Kdaj si bil nazadnje v bolnici …? V tistem so se odprla druga vrata in tam je s podobno nemogočim izrazom obstal sveže prebujen Stari. Krompir je prinesel, je Tretja rekla po nekaj sekundah novega kaosa, saj jo je njegov prihod iz neznanega razloga povsem zmedel. Dve vreči, sem dodal in Staremu potisnil v roke kratko črno brez sladkorja. Ni dojemal. Po nekaj sekundah se je brez teksta obrnil in jaz sem pridno zaprl vrata. A je kje še kdo normalen, je Tretja retorično vprašala dež za oknom. Star Foter si v vseh letih nikoli ni dal dopovedati, da se pri nas po obveznem ropotanju sesalca in brisanju prahu, po župci, praženem krompirju, mesu iz župe in kot gosenica kosmatem radiču z domačega vrta, ki je kot nor poganjal na gredici, kjer ni rasla niti ena druga stvar, zgodi vsak dan obredni družinski popoldanski dremež, ko nikakor ni dobro tvegati sranja. Nobena razlaga ni pomagala, da je to časovni pas z ničelno stopnjo tolerance, da je to ključna ura za normalen iztek dneva, saj se drugače družina hitro znajde v nemirnih vodah. S Sestro sva to doumela že kot mala in enostavno dala mir, kmalu pa sva se tudi sama vključila v obredje. Star Foter pa je s snajpersko natančnostjo, in to v vseh obdobjih, ko je prihajal, vdiral točno v te posvečene družinske trenutke. Stari, ki je imel strahovito tanek spanec, je leta in leta nazaj zahteval od Tretje, da naj tako kot ves ostali civiliziran svet najprej lepo potrka in pozvoni pri vhodnih vratih, ampak seveda ni šlo. Bilo je samo vprašanje časa in zgodilo se je pač tistega deževnega aprila 1986. Star Foter je priletel skozi vhodna vrata, Stari pa istočasno samo v gatah iz veceja. Obstala sta z nosovi dobrih deset centimetrov drug od drugega, pri čemer je star Foter s svojim trdim, skrajno zajebanim čevljem, dvema metroma in stodvajsetimi kilogrami stal na palcu desne noge Starega. Jasno, sranje in kričanje, ki bi starega Fotra, kot sem ga poznal do novice o obisku, pognalo skozi vrata in se nikoli več ne bi prikazal, tokrat pa niti približno. Naslednji dan je bil nazaj, le da je tokrat prvič obstal pred vrati. Dobesedno. Stari je s tistim dnem uvedel dosledno zaklepanje vhodnih vrat tudi prek dneva in s tem naredil samo še večje sranje. Po novem je bilo prihod starega Fotra namreč slišati tako, da se je po stanovanju, potopljenem v popoldanski dremež, najprej razlegel pok kljuke, ki se je s strahovitim sunkom zabila v dno, sledil je šut Fotrovega čevlja v vrata, ker ga je seveda stvar uspela vsak dan znova presenetiti, po sekundi ali dveh tišine pa se je z desno roko dobesedno naslonil na zvonec, z levo pa začel trkati, to pomeni butati v neprekinjenem rafalu. Dejansko je bilo v vsem skupaj nekaj iracionalnega. Ko sem odprl, je imel na obrazu neko zmedo, menda že kar strah. Da bo ostal pred družinskim pragom ali kaj. In to on, ki je zadnjih dvajset let, nekako od trenutka, ko je postalo jasno, da se Prva ne bo vrnila nazaj v Mesto, družino sistematično in brezkompromisno brisal. Zdaj, po novici, da prihaja na obisk, pa je začel še z veliko hujšo brezkompromisnostjo vdirati v okvire vsakdanjih družinskih ritualov, nazaj v družinsko naročje. Ko je obsedel v kuhinji ob radiatorju in dobil svojo kavo na mizo, se je namreč popolnoma umiril. Edini sem imel celotno sliko. Edini v družini sem komuniciral s starim Fotrom pred novico o obisku. Gledal sem ga pred kupom krompirja, kako ga je informacija zmedla do te mere, da se je dobesedno izgubil na lastnem dvorišču. In bil sem zraven deževnega aprila 1986, ko je začel ponovno prihajati k nam. Po sporu okoli funkcije popotresne komisije, ko sta moja dva za leto in pol prekinila komunikacijo s starim Fotrom, sem si prvič privoščil ločeno mnenje in se brez vednosti družine še naprej videval z njim. Star Foter je to cenil. Pod strogimi varnostnimi ukrepi me je začel jemati najprej na krajše, potem tudi na daljše fure. V letu in pol sva prevozila vse od Istre do Benečije, od Štajerske do Gorenjske, od Brd do Dolenjske. Spoznal sem kmete in trgovce, kjer je kupoval po grosističnih cenah, zavedel sem se preproste magije, ki je skrita v razkoraku med nabavno in prodajno ceno, spoznal sem njegove sisteme vrst, kuvert, raznih nategov, menjav denarja, brkatih znancev v zelenih uniformah, pravih in nepravih carinikov, znakov na obrazu, ki govorijo, kakšnega človeka imam pred sabo. Name je prenašal znanje, ki ga je on dobil od Lepe Katre, mojstrice kontrabanta, ki je vodila največjo in daleč najbolje organizirano tihotapsko mrežo ob rapalski meji. Po vojni je mrežo kmetov in trgovcev najprej obnovil, potem pa jo je tekom let nadgrajeval in dopolnjeval ter s časom začel delovati kot naravni korektiv samoupravnega sistema, v katerem je ves čas nečesa primanjkovalo. Resda je šlo večinoma za preproste in vsakdanje stvari, kot so kava, cement, krompir, strešna kritina, sladkor ali pa bencin oziroma ponarejeni bencinski boni, vendar prav zato toliko bolj potrebne. Star Foter je imel vso to robo vedno na zalogi in s časom v Mestu ni bilo človeka, ki ne bi poznal njegovega oranžnega kombija Zastava. Če ga je parkiral pred železnino ali drogerijo, pred Šiptarjem ali pri Vipavkah na placu, so mimoidoči takoj začeli preverjati, kaj ima naloženo zadaj – in če je šlo za vročo robo, so začele ob kombiju takoj spontano nastajati vrste. Najraje je robo vrgel v drogerijo, ker je v tem primeru vrsta tekla mimo vrta in oken Nebes. Naročil si je dva deci, sedel na vrt in se menil z ljudmi, ki so čakali, da jih obere. V tem je neverjetno užival. Bilo je čuda nenavadnih situacij. Večinoma se je obnašal poslovno in prijazno, kar pomeni, da je ljudi med čakanjem zabaval z neprekinjenimi nizi zgodb in vicev, ki jih je imel vedno v zalogi. Užival je v vlogi kralja samoupravnih vrst in popolnoma mu je zadostovalo naslajanje ob misli, kako vsi ti ljudje čakajo, da jim pomete še zadnji drobiž iz žepa. Tisti, ki so mu bili dolžni denar, uslugo, robo ali kaj tretjega, pa je niso odnesli tako dobro. Sploh, če je bil pijan. Ti trenutki resnice so bili včasih strahovito brezkompromisni. Že kar brutalni. Do pomladi leta 1985 nama je s starim Fotrom vse teklo brezhibno. Bilo je zabavno in avanturistično, dejstvo, da moji niso vedeli, pa je vse skupaj delalo samo še bolj sladko. Potem je zmanjkalo tekočega detergenta za pomivanje posode. Nikjer ga ni bilo mogoče dobiti, ampak star Foter si je vzel čas. Medtem ko so v korita po Mestu padale še zadnje kapljice dragocene tekočine, se je star Foter igral z aluminijastimi sodi, ki jih je privlekel od bog ve kod. Previdno jim je odbil dno in jih privaril debel centimeter nižje, nato pa s potrpežljivostjo restavratorja spilil var in ga premazal s kislino, da je dobil enako starikav videz kot ostala pločevina. S tem je petnajstlitrske sodčke spremenil v šestnajst in pollitrske ter Italijana, ki je imel tekoči detergent za pomivanje posode shranjen v stolitrskih rezervoarjih, gladko nategnil. S takšnimi in podobnimi malimi prevarami je imel star Foter največ veselja. Spremenil se je dobesedno v otroka. Na carini nisva imela nobenih problemov, na tradicionalnem postanku v Ajdovščini je vzel za volan pletenko domačega belega, na vrhu grebena, takoj ko se cesta zravna, pa je končno popustil mojemu večnemu sitnarjenju, kdaj mi bo pustil peljati po glavni cesti. Res sva se presedla in v Mesto pripeljala tako navdušena nad sabo, da sva prekršila vsa varnostna pravila. Ni me odložil pred svojo bajto ali za kakšnim vogalom, niti presedla se nisva. Zapeljal sem okoli Nebes in naravnost v maso čakajočih. Šef drogerije je že dopoldne nalepil list na izložbo, da prihaja tekoči detergent na litre. Med čakajočimi so bili tudi miličniki, sosedi, teta, dve sestrični in Sestra. Družina je ponorela. Ožja se je spravila name in mi prilepila tri tedne hausaresta z družinsko koristnim delom na domačem smetišču, kjer smo pripravljali podlago za temelje brunarice. Širša družina pa se je bolj ukvarjala z vlogo starega Fotra v incidentu. Spustiti trinajstletnega mulca za volan in se zraven pijan režati, to je bil za tete višek. Tisto leto so mu ob vsem ostalem ukinile tudi novoletne čestitke, kartice z morja in čestitke za rojstni dan, tako da ni dobil od družine niti ene same besede. Nekaj časa se nisva videla, potem me je začel iskati. Nenadoma sem zagledal oranžen kombi, parkiran z ritjo izza hiše ali na pločniku, potem pa še starega Fotra, ki je postopal kje v bližini ali žulil dva deci. Ni sicer upal direktno do mene, ampak prej ali slej me je dobil. Recimo na veceju v gostilni. Greš z mano na furo …? so vrata zletela ob zid, da me je skoraj zabilo v pisoar. Če bom imel kaj od tega, sem stisnil skozi zobe. Takrat mi je začela njegova škrtost presedati. V tem smislu ni videl niti milimeter pred nosom. Na konec pameti mu ni padlo, da bi lahko imel kdo več veselja z zapravljanjem kot s kopičenjem denarja, ali pa preprosto drugačne želje in potrebe od njega, ki jih praktično ni imel. Tega preprosto ni razumel. No, takrat je postalo očitno, da on potrebuje mene bolj kot jaz njega, in na podlagi tega sem se odločil, da bo pač moral razumeti, sicer jaz ne bom razumel njega. Po tretjem ali četrtem zagotovilu, da bom imel nekaj od tveganja, če grem z njim, sem sedel v kombi, ampak po furi mi je spet stisnil v roke samo drobiž za baklavo. Ni me vzel resno. Bilo je dovolj. Počil mi je film. Iz denarnice sem mu ukradel dvajset mark in odkorakal domov. Edini namen tega je bil, da znori. Na kakšno drugo možnost sploh nisem pomislil. Imel je namreč fotografski spomin za številke in pamet mu je svet interpretirala izključno skozi cifre. Iz glave je poznal vse cene po trgovinah v Gorici, Udinah, Trstu in Gradcu, pri kmetih od Istre do Kobarida, vedel je za vsak dinar in za vsako paro v denarnici, za vsako nemško marko v predalu in za vsak švicarski frank v žepu. Če ga je kdo hotel nategniti ali okrasti, je bestialno ponorel. Niti pomislil nisem, da bi bilo lahko v mojem primeru kaj drugače. Moj načrt je bil, da mu ob prvi omembi kraje zabrišem tiste marke v glavo, mu povem svoje in kot zadnji iz družine odkorakam iz njegovega življenja. Maš jutri kaj časa, punčka z lulčkom? sem naslednji dan v Mercatorju zaslišal Fotrovo režanje tik za ušesom. Takrat sem se ga prvič ustrašil. Ampak kraje ni omenil. Sploh. In niti enega znaka nisem našel na njem, da se spreneveda ali igra z mano. Naslednji dan sem sedel v kombi še vedno prepričan, da bo na poti počilo in da bom nazaj v Mesto štopal. Nič se ni zgodilo. Še več. Ko sva parkirala pod njegovo bajto, je zaradi drobiža brezkompromisno obdelal svojo drugo ženo, ki naj bi mu ga dan pred tem pozabila vrniti. Najprej nisem imel pojma, kaj naj si mislim, potem pa je postalo jasno, da je mojo igro sprejel. Druge razlage ni. Tretja fura je namreč prav tako minila mirno, po četrti sem mu spet pobral iz denarnice dvajset mark, na peti spet ni rekel nič in tako naprej. Vsake tri, štiri fure sem vzel svoj delež in niti enkrat ni nič rekel. Ta najina simbioza je trajala vse do kupa krompirja pod njegovo hišo, ko sem mu povedal za prihajajoč obisk tete iz Belgije in ko so se vsi parametri, ki so določali njegovo življenje, sesuli v prah. Nedvomno sem bil edini v tistem času, ki sem si lahko privoščil brskanje po njegovi denarnici. Trideset let pred mano, predpostavljam, teta iz Belgije, nekaj let za mano verjetno Zadnji, drugi pa tega spoštovanja in hvaležnosti, tako tipičnih za starega Fotra, ker ju ni bilo treba izreči, niso bili deležni. Za vsakega od nas treh je imel svoje razloge. Moji so bili nedvomno najbolj preprosti. Vse skupaj se verjetno začne pri dejstvu, da sem bil po štirih hčerkah in masi vnukinj prvi, ki je prijokal v družino z lulčkom. Tetina družina v Belgiji za starega Fotra namreč preprosto ni obstajala. Bil sem nič manj kot poosebljenje zaključka družinskega prekletstva, ki je spominjalo že na grško tragedijo. Dalje, v mojem talentu za sranja je nedvomno prepoznal nekoga, ki bo sposoben vsaj delno prevzeti njegovo štafeto. Prav mogoče, da je ropanja denarnice dojemal celo kot nujni del usposabljanja na poti do pravega človeka, kar je po meri Mesta pomenilo do pravega Prasca, kot so ga klicali za hrbtom. V tem čudaštvu pa je nedvomno tudi spoštovanje, ker sem si upal po potresu, sploh pa po incidentu s tekočim detergentom, ohraniti stike z njim brez vedenja družine. *** Aleš Čar: O znosnosti roman, knjižna zbirka Beletrina obseg: 257 strani cena: 29 € |
|
NAPOVEDUJEMO
Pestro doganjanje na knjižni sceni
Ne zamudite pogovorov o knjigah Študentske založbe
NAPOVEDUJEMO Pestro dogajanje na knjižni sceni Ne zamudite pogovorov o knjigah Študentske založbe *** ponedeljek, 16. 1. 2011, ob 19.00 Kavarna Union, Miklošičeva 1, Ljubljana Ob izidu romana Svoboda Jonathana Franzna
KODINI DNEVI NA BESEDNI POSTAJI torek, 17. 1. 2011, ob 17.00 Filozofska fakulteta, Modra soba Vse o ruski revoluciji
sreda, 18. 1. 2011, ob 19.00 Lutkovno gledališče Maribor, Velika dvorana Pogovor s pisateljem Zorkom Simčičem
Poslednji deseti bratje niso navaden roman. Avtor je rokopis brusil kar tri desetletja. Roman je napisal kot emigrant v Buenos Airesu in ga nato obdelal po vrnitvi v domovino. V središču romana je kolektivna usoda, zapisana skozi niz paralelnih osebnih zgodb, razpršenih po različnih kontinentih, naplavljenih v velemesta in odročne vasi. Pogovor bo vodila Melita Forstnerič Hajnšek. sreda, 18. 1. 2011, ob 19.00 Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje Pogovor z Dušanom Mercem
četrtek, 19. 1. 2011, ob 18.00 Dom knjige, Koper Večer z Goranom Vojnovićem
O romanu Jugoslavija, moja dežela, ki že zaseda lestvice najbolj branih in prodajanih knjig, se bo pisatelj Goran Vojnović pogovarjal z Bredo Biščak.
Vabljeni! |
|
KAJ SE JE DOGAJALO?
Sprehod čez meseca november in december
V znamenju praznovanja 15. obletnice založbe in odmevnih izdaj
KAJ SE JE DOGAJALO? Sprehod čez meseca november in december V znamenju praznovanja 15. obletnice založbe in odmevnih izdaj November je bil na Študentski založbi ovit v praznovanje 15. obletnice delovanja. Ob tej priložnosti je izšla 300. jubilejna knjiga v zbirki Beletrina, ki smo jo poimenovali Beletrinina spominka. Žiga Rus pa je obiskal slovenske avtorje in jih povprašal, kako se spominjajo začetkov založbe, prvih žurov, potovanj, kako so sodelovali z uredniki in še marsikaj drugega. Simpatični kolaž spominov si lahko pogledate tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=yz0Z-St1PVU http://www.youtube.com/watch?v=i81On6Snk_0
http://www.dnevnik.si/video/7316
27. slovenski knjižni sejem je za nas minil predvsem v znamenju novega romana Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, ki je bil razprodan v pičlih nekaj dneh. Ponatis je pravkar prišel iz tiskarne, zato si zagotovite svoj izvod, preden ponovno izgine s polic knjigarn. Roman je vsekakor vreden branja! Avtorjevi vtisi pa so zabeleženi tukaj: http://www.dnevnik.si/video/7295 Za konec pa samo že voščilo: Obilo dobrih knjig v letu 2012! kolektiv Študentske založbe
|
Jonathan Franzen se je 23. avgusta 2010 znašel na naslovnici revije Time z napisom v desnem spodnjem kotu: “veliki ameriški romanopisec”. Svet je cepetal v pričakovanju njegovega novega, četrtega romana Svoboda. Franzna so prevevali mešani občutki: “Kam lahko ustvarjalec po taki umestitvi sploh še gre razen navzdol?”
V romanu Varnost nas Tomaž Kosmač in njegov avtobiografsko obarvani glavni junak popeljeta v svet prvih delovnih izkušenj mladega fanta, ki se odloči, da bo maturo in zagotovljeno birokratsko službo menjal za bohemsko ždenje v vratarnici, pod sojem tranzistorja, s steklenico v predalu in pisalnim strojem na mizi. Tako kot je brezciljno delo v službi, je brezciljno življenje proletarskih junakov, ki ga presvetlijo večdnevna popivanja in absurd alkoholizma. Duhovite, groteskne zgodbe iz socialnega dna, križane z vero, da presežno vendarle obstaja, pa čeprav se prikaže le na dnu steklenice bevande. Gostol–Mercator–Zidgrad–Kolektor–Rudnik živega srebra–IMP–Avtoprevoz–Zdravstveni dom–Gostol, za bridki konec pa še Čipka in MIP. Skupaj s podjetji, od koder zapovrstjo naženejo glavnega junaka, se vrstijo zgodbe o tem, kako je mogoče doživeti poraz tudi v navidez preprosti disciplini sedenja.
Ljubljenec slovenskega bralstva Aleš Čar se nam po enajsletnem romanesknem premoru predstavlja z izvrstno družinsko sago, ki nosi naslov O znosnosti. V ospredju je star Foter, ki gre skozi štiri različne vojske, zastave in uniforme. Ko se morije končajo in misli, da je pred njim mirno življenje, pa se šele začne polje problemov, izzivov in ljubezni na intimni družinski ravni.
Ameriški akademik Richard Pipes v izjemno temeljitem in konciznem delu Kratka zgodovina ruske revolucije podaja fresko Rusije v začetku 20. stoletja. Knjiga je zvesta razdelava notranje dinamike ruske revolucije, analiza pogojev, ki so omogočili Leninovo enostrankarsko oblast, prinaša pa tudi drzen argument za to, da boljševiška vstaja oktobra 1917 ni pomenila revolucije, ampak klasičen coup d'etat. Vabljeni, da prisluhnete prevajalki Seti Knop in piscu spremne besede ddr. Igorju Grdini.
Ob izidu enega temeljnih del slovenske emigracije, romana Poslednji deseti bratje, bo pisatelj Zorko Simčič nastopil v mariborskem Lutkovnem gledališču.
Pisatelj Dušan Merc bo nastopil v Trbovljah. Z moderatorko literarnega pogovora, Simono Solina, bosta odpirala različne vidike pedagoškega poklica, s katerimi se srečamo v avtorjevem romanu Pedagoški triptih. Delo je namreč izpoved ravnatelja osnovne šole, njegov obračun s samim seboj in z ljudmi, ki ga obkrožajo v svetu lažnive pedagogike.
Vesna Milek in Boris Cavazza sta se v prijetnem okolju Kavarne Union s Samom Rugljem pogovarjala o biografskem romanu Cavazza. Utrinek z nadvse prijetnega dogodka najdete tukaj: