Beletrinin novičnik
December 2011
|
Obraz meseca
Goran Vojnović
Ob izidu romana Jugoslavija, moja dežela
»Ti nisi čefur, ti si odličnjak!« To je stavek, s katerim je na nekem gostovanju na Poljskem Vojnovića zbadal režiser in igralec Jan Cvitković. Ki se je seveda zmotil, a je hkrati odprl prostor za zanimiv premislek. Kajti Vojnović je čefur in odličnjak. Pisatelj in režiser. Športnik in umetnik. Hrvat, Bosanec, Srb, Slovenec, Jugoslovan, Ljubljančan. Lepo vzgojen fant, ki je zaradi »neprimernih besed« dobil policijsko kartoteko. Rojen po Titu, a bistveno zaznamovan z njim. In bržkone še najmanj sin, partner, kolumnist, Prešernov nagrajenec, kresnikov nagrajenec in še bi lahko naštevali. V nekem intervjuju je Vojnović povedal tole: »Upam, da bomo enkrat vpeljali pojem dvojne identitete, sestavljene identitete, da bodo ljudje začeli govoriti, da so in to in ono in še nekaj tretjega.« Medtem ko so nam bibliografski in njim podobni podatki o Vojnoviću znani, se nekoliko zaplete, ko pozornost od dela preusmerimo k avtorju. Ne samo zato, ker smo ljudje – kot smo skušali pokazati zgoraj – skupek izmuzljivih lastnosti, ki večkrat ena drugo izpodrivajo, temveč tudi zato, ker Vojnović ni človek, ki bi bil v družbi znan po ekscesih, ki bi bil posebej glasen ali ki bi kako drugače izstopal; nasprotno – Vojnović je vljuden in pozoren sogovornik. »Za razliko od teh literarnih junakov sem sam precej dolgočasen ter umirjen in nimam nekega ekscentričnega življenja,« pravi. Med njegove največje »ekscese« bi tako lahko pripisali dejstvo, da v dobri družbi rad zapoje kako sevdalinko. Kar v osnovi pomeni, da moramo – če želimo podati njegov portret – priti nekoliko bliže. S prave razdalje smo vsi docela nenavadni. Ena bolj nenavadnih lastnosti Vojnovića je tako – morda zato, ker je zelo redka – izjemna sposobnost sočustvovanja, vživljanja v usode drugih, kar je občutno opazno ob branju njegovih romanov, še bolj kot v prvencu Čefurji raus! sicer v novoizdanem Jugoslavija, moja dežela, v katerem malodane na vsaki strani zaznamo, da je avtorju za svoje like iskreno mar, da obžaluje, da se nahajajo tam, kjer se, da jih skuša razumeti, in sicer ne glede na to, ali gre za svetnike ali grešnike, žrtve ali rablje. »Skrbi me, da ne bi mogli vsi obiskovalci noter,« mi Goran reče pred nastopom v Gleju. »Se hecaš? Večini avtorjev je vseeno za tiste, ki ostanejo zunaj, bolj jih skrbi, da ljudi ne bi bilo dovolj,« mu odvrnem, a me skoraj ne sliši, saj še vedno gleda naokoli in razmišlja, če bo dovolj prostora za vse. Tenkočutnost in iskrena skrb za sočloveka, ki sta – vsaj tako se včasih zdi – skoraj nujna predpogoja za umetniško ustvarjanje, pa bržkone nista samo stvar narojenosti. Bržkone ima pri tem nekaj tudi starševska vzgoja. O starših pove, da je »njuno osnovno vodilo skromnost in to, da moraš znati biti zadovoljen z vsem, kar lahko dobiš. Nista ambiciozna, nista pohlepna in njima je bil socializem pisan na kožo.« Do leta 1991 je tako v družini Vojnović, priseljeni na Fužine (mama s Hrvaškega, oče iz Bosne, oba priseljena zaradi študija), vse potekalo dokaj idilično. »1991. se je ta idila malce spremenila, sorodniki so se znašli v težavah, pet let nisem videl babice in dedka (on je takoj po vojni umrl, tako da ga nisem videl zadnjih pet let njegovega življenja), tudi mnogih sorodnikov dolgo ne.« Vojna je nanj vplivala še najmanj v tem smislu, da so ga v Fužinah obkrožali »zelo različni otroci in to je tisto, kar me je najbolj zaznamovalo«. Zanimivo pri Vojnoviću je tudi to, da je z branjem knjig pričel šele proti koncu gimnazije, saj je dotlej vztrajno treniral košarko. Ideja o tem, da bi bil režiser, se je sicer porodila že nekoliko prej, ob njej pa mu je mama – kot je povedal za Sobotno prilogo – povedala tole: »Ti ne moreš biti režiser, režiserji morajo veliko brati, ti pa nič ne bereš.« Film je bil sicer vseskozi prisoten: »Moja mama je iz Pulja, moj dedek je igralec, in kadar smo bili tam, smo viseli v areni in gledali partizanske filme. Takrat sem obsedeno gledal balkanske filme, a resno se s filmom vendarle nisem ukvarjal. Ko me je na sprejemnih na AGRFT Klopčič vprašal, kdo je Fellini, sem odkrito rekel, da ne vem, da pa Kusturici pravijo balkanski Fellini.« Takšen odnos do kulture je tudi razlog, zaradi katerega se je Vojnović v pisanje podal docela neobremenjeno, osvobojen pritiska kulturne (ali kulturno-nacionalne) književne zapuščine, kar je bilo novo in spet nekoliko nenavadno, ni pa nenavadno, da je na prav tej podlagi zrasla literatura, ki se zna resnih tem lotiti s humorjem, in da zna avtor obenem ustvarjati z eno tistih distanc, ki jo ljudje najtežje dosežemo – distanco od samih sebe. Ko berem roman Jugoslavija, moja dežela, razmišljam, da je očitno samo Vojnović sposoben napisati boljši roman od Čefurjev raus!. Obenem pa, ker je tema bolj poglobljena in razvejana kot v prvencu, prvič opazim še nekaj drugega: identiteto Vojnovićevih junakov (in morda tudi njega samega?) najbolj določa oče, saj je v primeru obeh romanov evidentno, da je ravno ta tisti, ki usmerja in oblikuje junaka. Tudi tedaj, kadar je – kot pri Vladanu iz novega romana – oče odsoten. In tudi (ali predvsem) tedaj, kadar so dejanja junaka pogojena s poskusom pobega od tega vpliva. To je obenem teza, v katero skušam že nekaj dni prepričati Gorana, a se ta nekako uglajeno izmotava mojemu površnemu psihologiziranju in me vztrajno postavlja nazaj tja, kjer sem pravzaprav najbolj zadovoljna: nazaj v željo po prebrati še več. Mimogrede. Neki arabski pregovor pravi takole: Kar se je zgodilo enkrat, se morda ne bo nikoli več, kar se je zgodilo dvakrat, pa se bo gotovo ponovilo tudi tretjič.
Knjiga je na voljo s 15-odstotnim popustom! |
|
Branje za pokušino
Vesna Milek: CAVAZZA, biografski roman
Vsako življenje je lahko roman.
VESNA MILEK: CAVAZZA Strastno želi, strastno ljubi, strastno delaj, strastno jej in pij in pleši in igraj. Hafis Mogoče bi namesto z ljubeznijo moral začeti z boksom. S prvim udarcem. Z bolečino. Aperkat, levi kroše, desni kroše. Srepeč pogled tistega mladega Sicilijanca, ki me je udarjal v ringu, da mi je zavrelo v možganih. Ne prej ne potem nisem doživel take vrste bolečine. Saj. Prva stvar, ki se je lahko spomnim, je bolečina. Z bolečino sem zrasel. Že od otroštva se je kot stekla lisica podila za mano. Rad bi se spomnil čisto prve bolečine. A spomin je kot pes, ki se uleže tja, kamor se mu zazdi. Kje sem že to prebral? Najbrž je to napisal nekdo, ki je vedel, o čem govori. Ker prvo, česar se v tem hipu spomnim, ni bila bolečina, ampak občutek, ko sem se posral v hlače. Bile so pepita hlače, belo-oranžni kvadratki. Imel sem kakih pet, šest let. Še danes me preveje tisti občutek sramu in ponižanja. Občutek, da si zmeraj sam, sam s svojim sranjem. In s svojo ponižanostjo. Rad bi se spomnil bolečine ob rojstvu. Menda se da. Marsikaj lahko podoživiš, ne nazadnje poznam tehnike, kako prideš do tistih najbolj bolečih stvari. Več kot pol življenja sem jih uporabljal. Metoda po Stanislavskem, Lee Strassberg, Stella Adler … V bistvu je vse eno in isto. Bistveno je, da jih združiš v metodo, ki je samo tvoja. Za nič drugega ne gre kot za to, kako uspešno manipuliraš s svojimi bolečinami. S srečo gre lažje. A bolečino je treba izvleči iz drobovja. In tako so bolečine, ki sem jih pospravil v najbolj skrit kot omare, s katerimi nisem vedel kaj početi, dobile pomembno vlogo v mojem poklicu. Postale so moja orodja. Morda mi je to pomagalo, da sem preživel to življenje. Travme, ki si jih preživel, se kot katran zalepijo nate. Misliš, da si šel čez, a ostajajo nekje v tvojem telesu, postajajo gostejše. Misli zgoščene v materijo. Vem, da se misli lahko spremenijo v karkoli. To sem počel celo življenje. Ta skrivnostna alkimija misli. Ne bi mistificiral, nikoli nisem. A v resnici, v resnici se zdaj ne morem spomniti ničesar. Morda zato, ker gre zares. Ker s tem ne bi rad na svoj obraz dobil točno določenega stanja. Nihče me ne gleda v zatemnjeni dvorani. Sam sem. In prešinilo me je, mislim, da je prišel trenutek, da moram nekaj povedati. Tako kot je. Zares. Ne vem, zakaj, ne sprašujte me, niti sam ne vem. A če sem začutil, da je to treba narediti, bo že prav. Zate, sin moj, ki si odšel prvi. Zate, moj drugi sin, ki si odšel, ko sem mislil, da se določenemu človeku zgodi določena kvota bolečine in da mu to daje alibi, da se kaj tako strašnega ne more več zgoditi. Zate, moj sin, ki si vse to preživel in postal tak človek in igralec. Zate, moj sin, ki plešeš breakdance, poslušaš Michaela Jacksona in rišeš Mona Lise in se te té stvari še niso dotaknile. In zate, Mojčka moja. To bom napisal za vas. • • Zakaj se potem ne morem spomniti svojega prvega krika, svojega prvega joka? Rodil sem se 2. februarja leta 1939, majhen, črn, kosmat in grd kot opica, drl sem se kot opica. To mi je rekla moja sestra. Imela je šest let, ko sem se rodil. Ko mi je to rekla, jih je imela morda dvanajst. Nič ne rečem. Najbrž je bilo res tako. Morda je bila malo ljubosumna. Takšnega brata si nisem želela, me je dražila. Drl sem se kot jesihar, v bolnišnici so sestre in babica letale okrog mene in res sem bil pokrit s črnim puhom, mi je kasneje potrdila mama. Ne ljubek, rožnat dojenček. Črn in kosmat. Hecno, še zdaj me špikne pri srcu. Še zdaj, pri sedemdesetih, si mislim, kaj je mama pomislila, ko me je prvič vzela v roke. Me je imela rada takoj? Me je? Mogoče mi je sestra nabila komplekse že takrat. Strašno je bila ljubosumna. Moji mami je govorila, raje imaš Borisa kot mene. Kar naprej, kot pokvarjena plošča, raje imaš Borisa kot mene, vsakič, ko je nastal konflikt. Morda me je zato tolikokrat prebutala. Hočem reči, spomnim se prvega joka. Prvega občutka strahu, nemoči. Iz vrtca sva šla s prijateljem k njemu domov. Imel sem kakih pet let. Šel sem sam, takrat sem dosti hodil sam. Vsak dan v vrtec in domov. Pot sem poznal. Ni bilo preveč blizu, kakšna dva kilometra. Megla, tu in tam kakšen avto, dišalo je. Tega vonja Milana se še vedno spomnim. Včasih mi pride v nosnice, kar tako, se preseli nekam pod grlo in potem v prsi in ne vem, kaj bi naredil z njim. No, in grem na obisk, k Mariu grem, najprej me pelje v stanovanje, velika soba, okrogla soba, vsaj zdela se mi je okrogla v poltemi, zagrnjene zavese. V sobi ni nič drugega kot velika postelja z železnim ogrodjem, v njej leži njegov oče. Zaradi bolezni ni mogel več prenašati svetlobe. Papa bo kmalu umrl, mi pravi fant. Pojdiva se ven igrat. Papa bo kmalu umrl. Ta stavek mi je ostal v spominu, prišel mi je v misli takrat, ko je čez štiri leta na postelji v naši sobi ležal drug moški, ki je bil moj oče. Ne vem, zakaj me je Mario peljal tja, v tisto sobo. Šla sva ven, na igrišče pred blokom, in se igrala. Postalo je temno. Pomislil sem, kaj bo rekla mama. Domov moram. Poslovil sem se in šel. Droben, suh fantek s torbico. Hodil sem po temnih ulicah, se obrnil. Šel v drugo smer. Iskal znan vogal, stavbo. Hodil sem in hodil in v temi nisem več prepoznal nobene znane stavbe, nič. Začel sem jokati. Naokrog ni bilo videti žive duše. Izgubil sem se. Kako naj pridem domov? Še zdaj čutim v grlu tisto stisko, utrujenost, nemoč. Nič več nisem videl zaradi solz, samo hodil sem, vsake toliko se je mimo pripeljal kakšen avtomobil. Pred mano se je iz megle izluščila postava. Mlad, visok fant se je sklonil k meni: Kaj je, fantek? Kaj delaš tukaj? Počepnil je k meni in me pobožal po glavi. Si se izgubil? je rekel mehko v italijanščini. Pokimal sem. Veš, kje si doma? Zajecljal sem mu naslov. Naslov sem znal na pamet. Via Lomellina 49/III. Pridi z mano, je rekel. Odpeljal te bom domov. Prijel me je za roko in jaz sem mu sledil. Niti pomislil nisem, da bi me lahko peljal kam drugam kot domov k mami. Njegova dlan je bila topla in močna, hodil sem za njim, pomirjen. Prišla sva do vrat, potrkal je, mama je odprla, živčna, oči obrobljene od joka. Kje si bil? Pa kje si bil? je zakričala v slovenščini. Saj vendar znaš priti domov? Nasmehnil sem se skozi solze, potolažen. Mama je bila v skrbeh zame. Komaj sem čakal, da me stisne k sebi. Fantu se je zahvalila, spomnim se, da mu je dala deset lir, za nas je bilo to malo premoženje. Ko je odšel, me je zgrabila in našeškala po riti. Dala me je v lavabo in me celega oprala, umazane noge sem imel, tega se spomnim. Najbolj občutka, kako nepravično se mi je zdelo. Zakaj me je natepla? Saj nisem naredil nič narobe. Šel sem k prijatelju iz vrtca in potem sem se izgubil. Bila je tema in jaz sem majhen. Ni me bolela rit, ampak krivica. Zakaj sem si to zaslužil? Ampak bil sem doma. To je bilo v redu. Prvič sem se izgubil. Najbrž nisem jokal prvič, ampak to je prvi jok, ki se ga spomnim.
|
|
Knjiga v akciji
Gabrijela Babnik: Sušna doba
Roman o ljubezni po posebno ugodni ceni za bralce e-novičnika.
**** Obseg: 289 strani Za bralce e-novičnika je knjiga na voljo kar 25 odstotkov ceneje, za samo 24 €. Naročila sprejemamo tudi na info@prodaja.org ali po telefonu 01 200 37 13. Akcija velja samo za fizične osebe. |
|
Napovedujemo
Pestro dogajanje na knjižni sceni v prihajajočih dneh.
*** Ne zamudite pogovorov o knjigah Študentske založbe! torek, 13. 12. 2011, ob 18.00 uri Knjižnica Otona Župančiča, Kersnikova ulica 2, Ljubljana Lucija Stepančič predstavlja roman V četrtek ob šestih
Katarina, falirana študentka ekonomije, se malo iz zdolgočasenosti, malo iz maščevanja bivšemu ljubimcu spusti v razmerje z Davorjem, ki je, ne da bi za to vedel, HIV pozitiven ... O zapletih, ki sledijo, se bo z avtorico, Lucijo Stepančič, pogovarjala Mojca Kumerdej.
torek, 10. 1. 2012, ob 18.00 uri Slovenska kinoteka, Miklošičeva 38, Ljubljana Pogovor ob 70-letnici smrti pisateljice Virginie Woolf
Ob obletnici smrti angleške pisateljice Virginie Woolf je v zbirki Beletrina izšla njena zbrana kratka proza, v kateri boste lahko brali vseh šestinštirideset kratkih zgodb, skic in skečev. O avtorici in njenih delih se bosta pogovarjali dr. Irena Svetek in dr. Alojzija Zupan Sosič. Sledita filmski projekciji: 19.00 Orlando (Sally Potter, 1992) 21.00 Ure do večnosti (The Hours, Stephen Daldry, 2002)
ponedeljek, 16. 1. 2011, ob 19.00 uri Kavarna Union, Miklošičeva 1, Ljubljana Ob izidu romana Svoboda Jonathana Franzna
Svoboda je najnovejši roman Jonathana Franzna, na katerega so bralci čakali skoraj desetletje. Franznu je uspela briljantna pripoved, ki je ogledalo ameriške sodobne družbe in daje misliti o odločitvah, ki jih moramo v življenju vseskozi sprejemati ... O temah, ki jih odpira roman, se bosta pogovarjali dr. Renata Salecl in Saša Šavel.
KODINI DNEVI NA BESEDNI POSTAJI sreda, 18. 1. 2011, ob 17.00 Filozofska fakulteta, Modra soba Pogovor O dolžnostih
O dolžnostih je zadnji esej rimskega filozofa Cicerona. Delo je razdeljeno na tri knjige, v katerih koncipira najboljši način življenja in obnašanja. Za razliko od ostalih Ciceronovih besedil je O dolžnostih spisano v sproščenem anekdotičnem slogu, katerega pomenske izpeljave so pretresale duhovno zgodovino Evrope. O knjigi bosta spregovorila prevajalka Nada Grošelj in avtor spremne besede Brane Senegačnik.
četrtek, 19. 1. 2011, ob 17.00 Filozofska fakulteta, Modra soba Vse o ruski revoluciji
Ameriški akademik Richard Pipes v izjemno temeljitem in konciznem delu Kratka zgodovina ruske revolucije podaja fresko Rusije v začetku 20. stoletja. Knjiga je zvesta razdelava notranje dinamike ruske revolucije, analiza pogojev, ki so omogočili Leninovo enostrankarsko oblast, prinaša pa tudi drzen argument za to, da boljševiška vstaja oktobra 1917 ni pomenila revolucije, ampak klasičen coup d'etat. Vabljeni, da prisluhnete prevajalki Seti Knop in piscu spremne besede ddr. Igorju Grdini. |
|
Kaj se je dogajalo?
Sprehod čez mesec november
Pretekli mesec je bil na Študentski založbi ovit v praznovanje 15. obletnice delovanja. Ob tej priložnosti je izšla 300. jubilejna knjiga v zbirki Beletrina, ki smo jo poimenovali Beletrinina spominka. Žiga Rus pa je obiskal slovenske avtorje in jih povprašal, kako se spominjajo začetkov založbe, prvih žurov, potovanj, kako so sodelovali z uredniki in še marsikaj drugega. Simpatični kolaž spominov si lahko pogledate tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=yz0Z-St1PVU http://www.youtube.com/watch?v=i81On6Snk_0
Vesna Milek in Boris Cavazza sta se v prijetnem okolju Kavarne Union s Samom Rugljem pogovarjala o biografskem romanu Cavazza. Utrinek z nadvse prijetnega dogodka najdete tukaj: http://www.dnevnik.si/video/7316
27. slovenski knjižni sejem je za nas minil predvsem v znamenju novega romana Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, ki je bil razprodan v pičlih nekaj dneh. Ponatis je pravkar prišel iz tiskarne, zato si zagotovite svoj izvod, preden ponovno izgine s polic knjigarn. Roman je vsekakor vreden branja! Avtorjevi vtisi pa so zabeleženi tukaj: |
